Kako ste, gospodična?

Včasih mi je šla precej na živce neizogibna realnost manjših krajev, v katerih se vsi poznajo in te zatorej na cesti skoraj vsak ogovori. Kot preseljena v štiri kilometre oddaljeno mestece sem bila deležna dvakrat toliko »tegob« – ob pogostih obiskih domačega kraja ter vsakdanjem bivanju v »novem«. Neizbežno pozdravljanje, tisoč vprašanj, kako sem in kaj počnem, neskončni nasmehi in trepljanje.

Potem sem se zaposlila v prestolnici in nenadoma dobila nazaj svojo anonimnost. V mravljinčastem delovnem okolju sem se zlahka izgubila­ v množici in zgolj z nekaj sodelavci spletla tesno vez. Nič več vprašanj, kje sem, dobrohotnih pripomb, kako sem zrasla in kam me je odneslo življenje. Po ljubljanskih ulicah so mimo mene drveli kolesarji s slušalkami v ušesih, nikogar ni zanimalo, kako se počutim. Anonim­nost je prijala. Moje življenje v Ljubljani je postalo rutina – čakala sem avtobus, kupovala malice in kosila, pomerjala nove kose garderobe, nakar me je začel glodati črv.

Pogrešala sem svoje tesno zlito domače okolje. Anonimnost je bila resda pridobljena s krvavimi žulji, a se mi je kot »prišleku, tujki« stožilo po domačnosti matičnega okolja. Vsega, kar je v malem kraju nepogrešljivo in kar mi je nekoč šlo tako na živce – pozdravljanje na ulici, vabila na kavo, kako sta knjižnica in najljubša slaščičarna na dosegu roke, predvsem pa to, da sem opažena –, velemesto, če Ljubljani sploh lahko tako rečem, ni imelo.

Moje tesno povezano okolje, v katerem nihče ni tujec, je dobilo nov čar. Tako sem pustila rožnata očala na enem od sedežev avtobusa, ki je speljal proti Primorski, in na domači kraj pogledala z novimi očmi. Nekdanje slabosti prerisala v prednosti in se ob neizogibnem »dan« široko nasmehnila ter s pomežikom odzdravila nazaj. Še vedno to počnem – z veseljem.