Niso dopustili, da bi jim spomin na plaz kot zanka visel okrog vratu

Log pod Mangartom je danes naselje s približno stalnimi 90 prebivalci. Turistično dobro razvit slikovit kraj, ujet v dolino Koritnice, med mogočne stene kraljev Jalovca in Mangarta, naključnega obiskovalca osupne z vedutami. Log živi. Nista ga uničila močna potresa leta 1976 in 1998 niti katastrofalen plaz Stovže, ki je zasul zgornji del vasi in vzel sedem življenj.

Podoba kraja, ki ga je zemeljska gmota 17. novembra leta 2000 zadela v srčiko – ljudi –, je pred 20 leti obšla državo in širše. A se je vasica pobrala in danes ni več sinonim za z blatom in žalostjo prepojeno dolino. Ravno nasprotno.

Kakšnih deset let je Log potreboval, da se je znebil povezave s tragedijo, ki je zaznamovala sleherno družino v kraju in za zmeraj spremenila podobo doline. Tudi tisti, ki v usodni noči niso izgubili sorodnikov, so sedmerico poznali. Uvod v naravno nesrečo je bil 15. november, ko se je malo po 13. uri sprožil plaz, ki se je ustavil na sotočju Mangartskega potoka in Predelice. Na kraj so prišli predstavniki civilne zaščite in geologi ter evakuirali domačine, a so se ti naslednji dan, ko je kazalo, da se je zemeljska gmota ustavila, vrnili domov.



Domen Černuta, lastnik turistične kmetije, ki je bil leta 2000 predsednik KS Log pod Mangartom, je povedal, da je tiste dni lilo kot iz škafa, vidljivost je bila nična, Mangart pa zavit v sivino in meglo. »Opazovali smo strugo in vedeli, da je materiala ogromno. Nihče ni slutil, kaj se bo zgodilo čez dva dni. Le sem in tja je kdo podvomil, kaj bo, če bo vse skupaj popustilo. Štirje smo vseskozi dežurali, obveščali krajane. Ko je minila prva noč, se je valilo navzdol vedno več materiala, a še zmeraj ni bilo panike, da bo udarilo.«

Na cesti, ki zavije za Mangart, so za vsak primer dežurale gorenjske gasilske enote, da bi ob morebitnem novem zdrsu zemlje pravočasno opozorile krajane. Pet minut čez polnoč so javili v dolino, da se je plaz dokončno utrgal. Nihče ni predvidel, da se bo vse skupaj zgodilo v le nekaj minutah.



17. novembra je dober milijon kubičnih metrov materiala, ki se je dva dni prej nakopičil v strugi Mangartskega potoka, zgrmelo v dolino in pokopalo pod seboj zgornji del vasi. Domen Černuta je s takratnim poveljnikom PGD Log pod Mangartom Dragom Černuto, s katerim sta bedela na terenu, komaj zbežal. Umrlo je sedem ljudi – Marija, Viktor, Tončka, Marjo, Ida in Liza Černuta ter Zlatica Hostner.

Plaz je uničil tudi šest hiš in gospodarskih objektov ter poškodoval 23 stavb, dva mostova, telefonsko in električno infrastrukturo. »Nastal je kaos. Evakuirali smo vaščane ter jih namestili v policijski dom. Ljudje so jokali, vpili, nekaterim je bilo slabo. Takoj smo vedeli, koga ni več. Zunaj je bobnelo, plaz je potrgal električne drogove, zato je bil Log v temi. Še dneve zatem je z Loške stene odmevalo in bučalo,« mi je v novem gasilskem domu povedal Domen Černuta.

Krajane so v konvoju odpeljali v bovški hotel Alp, v Logu je ostala le skupina 16 gasilcev, ki je v naslednjih mesecih skrbela za hiše ter krmila živino in domače ljubljenčke. Intervencija je uradno trajala do konca decembra, februarja so se v kraj vrnili prvi domačini, preostali do aprila.

Bitka za Log

Domačini danes o plazu ne razpravljajo. Razumljivo je, da so siti nenehnega pogrevanja te zgodbe, ki je pustila bolečo rano. Domen Černuta je povedal, da si niso dopustili, da bi jim spomin na naravno nesrečo kot zanka visel okrog vratu. Morali so živeti naprej. A bitka, ki so jo bíli s predstavniki države, ni bila lahka. Ko se je v vas vrnilo življenje, so prišle tudi težave s sanacijo. »Boriti smo se morali s stroko, saj smo bili prepričani – in tako je še danes –, da sami najbolje vemo, kaj je dobro za naš kraj. Malo nas je bilo, ki smo plaz na lastne oči videli zdrveti v dolino, zato nas teoretične razlage strokovnjakov niso prepričale,« je poudaril Drago Černuta, ki je še pet let pozneje vsak prosti trenutek žrtvoval za sestanke, pregovarjanja, vpetost v obnovo kraja.

Niso se pustili podcenjevati, borili so se za to, da je Log preživel. Izselitev bi bila morda (za državo) res najlažja rešitev, a si nihče ni želel zapustiti vasi. Aktualni predsednik KS Log pod Mangartom Igor Černuta, ki je v plazu izgubil starše (maminega trupla do danes niso našli), je trezno ocenil, da realno ni bilo mogoče hitreje izvesti obnove kraja. »S plazom smo padli v mlin tehnične pisarne in fond sredstev za popotresno obnovo, iz katere so črpali sredstva, kar je zavleklo novogradnjo in vrnitev vsaj štirih, petih, ki smo tu sicer stalno živeli. Sam sem bíl dve bitki – eno z gasilci na terenu in drugo za novo hišo.«



Na koncu se je vse bolj ali manj uredilo, država je uresničila približno 90 odstotkov obljubljenega, s čimer so domačini zadovoljni. Zgradili so 12 stanovanjskih hiš, uredili komunalno infrastrukturo s čistilno napravo in novim zajetjem pitne vode ter cestno infrastrukturo, manjkata še dva mostova čez Koritnico.

Psihično je nesrečo vsak doživljal po svoje. Tisti, ki so izgubili sorodnike, so bolj trpeli, a da bi pustili kraj pozabi, za nikogar od njih ni bila nikoli možnost. Med pogovorom kljub boleči tragediji pridejo na misel tudi marsikateri svetli trenutki. Kako so tisto leto v bovški osnovni šoli za Ložane na primer pripravili skupno silvestrovanje, ali s kakšno odgovornostjo so vodili jedilnik za domače živali, ki so jih morali dežurni gasilci dnevno krmiti, dokler se lastniki niso vrnili domov.

Na seznamu so bili mački, psi, kakšen papagaj, ovce in govedo pa tudi 84 kokoši, zato jim vsaj jajc v tistih mesecih ni primanjkovalo. »Res smo bili žrtve, a treba je bilo živeti naprej. Vsi smo nekaj dali za to vas,« je dejal Domen Černuta.

Mladih ni, upi v turizmu

A tudi danes ni mogoče reči, da so čisto brez skrbi. Čeprav strokovnjaki budno spremljajo dogajanje na plazovitem območju in so vsi trije sogovorniki zatrdili, da jih ne hromi strah pred novim zdrsom zemlje v dolino, se Log pod Mangartom sooča s podobno težavo kot mnogi drugi od središča države oddaljeni kraji. Centralizacija je naredila svoje, mlade družine se stežka odločijo za življenje v kraju, ki ima prvega zdravnika skoraj uro vožnje stran. Govoriti o tem, da bo osredotočenost oblasti zgolj na velika mesta za Log tako usodna, kot je bil plaz pred 20 leti, je morda preostro, a opozorila so na mestu.



Delovnih mest v Logu in okolici ni na pretek, prvi večji zaposlovalec Mahle Electric Drives je v Bovcu, do TKK na Srpenici je 20 kilometrov. »Se pa odpira vse več poslovnih priložnosti v turizmu, vsaj ena mlada družina se profesionalno ukvarja z ovčerejo,« je povedal bovški župan Valter Mlekuž. Ložanom in drugim občanom stopajo naproti z brezplačnimi nujnimi prevozi za starejše osebe ter za preventivne preglede z lastnim vozilom in prostovoljnimi vozniki. Zgodovinski turizem in pohodništvo ter različna ponudba adrenalinskih športov v dolini Soče upravičeno dajejo Logu upanje, da bo njegova zvezda zasijala še bolj.

Tudi Igor Černuta se je strinjal, da je kakovostno življenje v vasici danes realna možnost, če človek zna videti in iznajdljivo zgrabiti priložnost. Veliko ljudi živi v Logu le občasno, za nekaj tednov ali ob koncih tedna, tudi tujcev je precej. Najlepši spomin na umrle v plazu je, kot je dejal Valter Mlekuž, danes gotovo nadaljevanje življenja v vasi. Maše zadušnice, ki jo v Logu pod Mangartom vsako leto pripravijo v spomin na žrtve, letos zaradi epidemije covida-19 ne bo, bodo pa krajani in mnogi drugi vsaj 17. novembra zagotovo v mislih z Marijo, Viktorjem, Tončko, Marja, Ido, Lizo in Zlatico.