S plazovi se moramo naučiti živeti

Jesen leta 2000 je bila zelo topla, oktober in november so zaznamovale padavine, na Bovškem ene najbolj intenzivnih v zadnjih sto letih. Po močnem deževju se je 15. novembra nad Mangartsko planino utrgal zemeljski plaz in zdrsnil proti prelazu Predel, dva dni kasneje je pritisk popustil in gmota je zgrmela v dolino ter zasula Gornji Log. Umrlo je sedem ljudi, neposredna škoda po plazu pa je bila ocenjena na skoraj 8,35 milijona evrov.

Dekan ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo Matjaž Mikoš je potrdil, da je bil neposredni vzrok za plaz Stovže prav izredna količina jesenskih padavin: »Če k temu dodamo še precejšen vpliv potresa iz leta 1998, ki je lahko spremenil hidrološke razmere pretakanja podzemnih voda v pobočju Stovže in s tem poti ponikanja in iztekanja vode, dobimo redek scenarij, ki je zaradi neugodne geološke sestave na pobočju sprožil drobirski plaz. Ta je prvi dan hitro zasul strugo Mangartskega potoka.

Obilno lokalno deževje in predvsem zatekanje površinske vode potoka pa sta odložen, dokaj suh drobirski material razmočila in po dobrih 30 urah je ta razmočen kot mokri drobirski tok zdrsnil po strmi strugi Predelice v dolino reke Koritnice.« Razmočena gmota je proti dolini potovala s hitrostjo 30 kilometrov na uro in se ustavila šele nižje od male hidroelektrarne Možnica.

Država šibek partner stroke

Težko je reči, da bi lahko s preventivnim delovanjem preprečili tragedijo. Strokovnjaki so takrat hiteli pojasnjevati, da je šlo za »splet nesrečnih okoliščin«. Plaz Stovže so po katastrofi budno spremljali in še istega leta postavili alarmni sistem s štirimi prečnimi profili od plazišča do območja nad mostom v Mlinču. Država se je, kot poudarja Mikoš, iz te zgodbe precej naučila, med drugim interdisciplinarnega sodelovanja pri varnosti pred zemeljskimi plazovi.

»Stroka se je aktivno povezala in prenaša primere dobre prakse in znanje v slovenski prostor. Žal je država stroki šibek partner pri uvajanju sistemskega reševanja, kakršno je bilo predvideno z zakonom o vodah iz leta 2002. Ogrožena območja zaradi zemeljskih plazov, plazljiva zemljišča, še vedno niso določena, varnost pred zemeljskimi plazovi ni na ravni varnosti pred poplavami, kjer je država zaradi evropske zakonodaje naredila nekaj odločnih korakov. Premalo sistematično vlagamo v sanacijo manjših zemeljskih plazov in pogosto delujemo šele, ko do zemeljskega plazu pride. Manjkajo kakovostne strokovne podlage, ki bi jih uporabili v postopkih prostorskega načrtovanja in ki bi investitorje preventivno odvrnile od posegov v labilen teren in stran od aktivnih zemeljskih plazov.«

V Sloveniji okrog 10.000 plazov

Pri nas je po grobi oceni okoli 10.000 plazov, vendar vsi niso registrirani. Najbolj nevarni so tisti, ki so v labilnem stanju in se lahko hitro sprožijo ob dejavnikih, kakršnim smo bili priča v Logu pod Mangartom. Tina Peternel z geološkega zavoda opozarja na Koroško Belo, kjer je leta 1789 plaz zasul 40 hiš. Danes tam živi 2200 ljudi, razviti sta infrastruktura in industrija, a so raziskave pokazale, da je plazenje območja zelo aktivno. Pri ocenjevanju nevarnosti zaradi delovanja zemeljskih plazov pomaga karta podvrženosti plazovom, ki jo je na podlagi poznavanja geološke zgradbe terena in drugih sprožilnih dejavnikov izdelal geološki zavod ter prikazuje verjetnost nastanka zemeljskega plazu na določeni lokaciji, nikakor pa ne, kdaj se bo sprožil.

​Škode, ki jo vsako leto povzročijo zemeljski plazovi, država ne spremlja, čeprav bi jo skladno s Sendajskim okvirom za zmanjševanje tveganj ob naravnih nesrečah morala. Po grobi oceni okoljskega ministrstva so zemeljski plazovi v zadnjih desetih letih povzročili za okoli 350 milijonov evrov škode.

Nekdanji predsednik strokovnega odbora za sanacijo plazov večjega obsega in zaslužni profesor Bojan Majes opozarja, da je problem počasnega saniranja velikih plazov v Sloveniji predvsem dinamika financiranja države. »Kljub sprejetim zakonom za odpravo posledic plazov večjega obsega je vsota za sanacijo plazov vsako leto odvisna od vlade in od proračunske rezerve. Ker sanacije trajajo predolgo, naraščajo tudi stroški končne sanacije. Ogrožena območja se povečujejo, plazovi se širijo in poglabljajo. Nemalokrat se na račun premikanja plazov uničijo že izvedena dela, predvsem površinska odvodnja.«

Zgled sta lahko Avstrija in Švica

Mikoš kot zgled navaja Avstrijo in Švico, ki bistveno več vlagata v varstvo pred poplavami, plazovi in hudourniki. Na Japonskem, denimo, za varstvo pred naravnimi nesrečami, torej tudi potresi, iz različnih virov namenjajo skupno okoli dva odstotka bruto domačega proizvoda.

V Sloveniji med plazove večjega obsega prištevamo plazove Stovže, Slano blato (Lokavec pri Ajdovščini), Grahovo ob Bači, Strug (Koseč), Rebrnice in Stogovce. »Če gledamo samo število plazov, jih je največ v vzhodni in jugovzhodni Sloveniji, vendar so ti pojavi tam manjšega obsega. V alpskem in predalpskem območju je pojavov manj, ampak so ti obsežnejši in zato bolj ogrožajoči,« pojasnjuje Tina Peternel.



Nevarnosti pred plazovi se ne moremo povsem izogniti, tako da se je treba z njimi naučiti sobivati. To lahko storimo le tako, da razumemo njihov nastanek in pojavljanje v prostoru, opozarjajo strokovnjaki. Grajeni varovalni objekti kot eden od možnih ukrepov lahko omilijo skrajne dogodke, ne morejo pa jih povsem preprečiti. Majes pravi, da brez raziskav in znanja, samo z bagri, buldožerji in kamioni, ni mogoče priti do pravih in trajnih rešitev. Najbolj učinkovita je preventiva, a ne toliko v smeri preprečevanja pojavljanja, marveč osredotočanja na smotrno prostorsko načrtovanje.



Po doslej opravljenih raziskavah na Koroški Beli na geološkem zavodu predvidevajo, da bi lahko kombinacija neugodnih vremenskih razmer, kot so močno oziroma dolgotrajno deževje, taljenje snega ali potres, povzročila mobilizacijo materiala v masni tok, ki bi ogrozil naselje. Na izvornem območju pod Mangartom pa je še vedno dober poldrugi milijon kubičnih metrov materiala, ki je nevaren za nastanek novih plazov.

Čeprav je zaradi drugačnih reliefnih in geoloških razmer posamezne plazove med seboj težko primerjati, je odgovor na vprašanje, ali se lahko ponovi Log pod Mangartom, žal pritrdilen, le da ne vemo, kdaj in kje se bo to zgodilo.