Kako rad me ima led?

»Koliko besed za sneg obstaja v kitajskem jeziku?« me je vprašala prijateljica, ko sva se sprehajali po Beogradu in se pogovarjali o olimpijskih igrah, ki potekajo v Pekingu. Ena, sem ji odgovorila. »Zakaj potem tam potekajo olimpijske igre?« je vztrajala. »Morda zato, ker si želijo Kitajci razširiti besednjak?« sem pomislila, kajti če že imajo pet različnih besed za ljubezen, zdaj pa imajo morda radi različne vrste snega, bi lahko …

Ob tem sem razmišljala o knjigi danskega pisatelja Petra Hoega Gospodična Smilla in njen občutek za sneg in ob robovih pločnika opazila kupe umazanega ledu, ki mu najbrž umazanija ni dopustila, da bi se stopil. Balkan prav gotovo nima občutka za sneg, sem pomislila, ko sva molče korakali skozi noč.

Največ besed za sneg imajo Škoti. Tudi sama sem bila presenečena, ko je Univerza v Glasgowu pred nekaj leti objavila Historical Thesaurus of Scots, v katerem je navedenih kar 421 besed v širokem razponu od »flindrikin« – kratkega snežnega meteža, pa vse do »spitters« – drobnih snežink, ki plešejo v vetru.

Dve plati panda diplomacije

Nekaj časa se je mislilo, da imajo največ občutka za sneg Inuiti – navsezadnje je bila tudi gospodična Smilla hči inuitske lovke in danskega zdravnika – in v resnici obstaja v jeziku Inuitov na Grenlandiji 40 besed za sneg, medtem ko jih imajo tisti na Aljaski kar 70.

Ko sem naslednji dan prebirala različne članke o tem, koliko občutka za belo lepoto ima kateri od jezikov, pa mi je s televizijskega ekrana priplesal stavek japonskega drsalca Juzuruja Hanjuja, ki na samem začetku kratkega programa ni odskočil, kot bi bilo treba, in je tako ostal brez medalje. »Morda me led nima več rad,« je dejal 27-letni šampion, jaz pa kar nisem mogla nehati razmišljati o tem, kako sneg in led doživljata človeka in koliko različnih nazivov za človeško bitje bi lahko imela narava okoli nas.

»Morda samo dva,« se je zasmejala prijateljica, ko sem jo to vprašala. »Tisti, ki živi z naravo, in tisti, ki jo uničuje.«