Junak z motorno žago

Plezalci smo po mnenju mnogih čudna bitja, saj nas nenehno vleče v skalno vertikalo, še posebej, če so v njej smeri, ki jih res hočeš splezati. Tako sva se v torek popoldne s prijateljico še v sončnem vremenu odpeljali osvajat stene na Gornjem Igu. Vremenska napoved je resda grozila z nevihtami, vendar se nama je zdelo, da na ljubljanskem koncu ne bo hujšega.

Toda okoli 19. ure, ko se je soplezalka borila z minimalnimi oprimki zahtevne smeri, so se nad najino glavo nabrali sumljivi oblaki, kmalu zatem pa se je z desne bližal čuden zvok, kot bi se bližalo kakšno vesoljsko plovilo, ki vsekakor ni napovedoval nič dobrega. Na hitro sem jo spustila pod steno, v kateri sva pustili vso opremo, odložili preostalo železje in stekli iskat zavetje pred hudo uro. Po kakšni uri vedrenja so se bliski in grmenje vendarle toliko oddaljili, da sva lahko v zadnjih žarkih dnevne svetlobe v vlagi in blatu iz stene pobrali namočeno opremo.

Ko sva se že v temi blatni in premočeni vendarle prebili do avta, se nama je zdelo, da imava zmago nepredvidljivega dneva v žepu, a težav še ni bilo konec. Pot v dolino nama je namreč zaprlo ogromno drevo, ki ga je ujma podrla čez cesto. Zaradi razdejanja, ki sva ga videli ob poti, nama je bilo jasno, da imajo gasilci najbrž polne roke drugih intervencij in da drevo na Igu ne bo njihova prva skrb. Med tuhtanjem, ali naj se poskušava iz dežele medvedov prebiti v dolino po drugi strani hriba ali koga drugega poklicati na pomoč, se je do naju pripeljal domačin z Iga z dvema sopotnicama. Očitno je takšnih prizorov vajen. Avto je nemudoma obrnil proti domu in se kmalu vrnil z motorno žago. V nekaj minutah je spretno razžagal drevo, ki smo ga nato družno spravili s ceste. Pot v dolino in suhi dom je bila končno odprta.