Je, kakor pač je

Dva izraza me v zadnjem času dražita kot tujek v očesu. Prvi je beseda deležniki, ki je sila moderna, še posebej v politiki. Je že kazalo, da si bom lahko oddahnil, ko se je poslovilo diletantsko naslavljanje samega sebe v tretji osebi, zdaj pa je vsaka reč v orbiti postala deležnik.

Drug izraz je ponarodela modrost, da se delimo na naše in vaše. Zdrava kmečka pamet serijsko, ko ne moreš ugovarjati rdečim ličkam veseljaka. A vendar je takšno merjenje pripadnosti nacionalni šport, odkar pomnim, eni so pili laško in lulali union, drugi obratno, tretji pa so sredi zlatega dežja vse skupaj pametno pokupili, pospravili in odpeljali drugam. Deli in vladaj. In zdaj, pred sezono volitev, kakšna imenitna priložnost, da se ponovno premerimo, preštejemo in spomnimo, kje nam je mesto. Lahko smo tisti, ki ne razmišljajo, ne taktizirajo in vsakič izgubijo, ali pa tisti, ki mislijo, da razmišljajo, se sprenevedajo, nato pa strnejo vrste in sprejmejo še eno grenko zmago.

Težko je biti moderen in napreden, ko je treba toliko energije porabiti za to, da ne slišiš stvari in ne vidiš dejanj, ki jih nočeš videti. Naš ščit je lažen občutek nemoči iz še enega ponarodelega spoznanja, da je, kakor pač je. In ker stvari ostajajo, kakršne pač so, so čedalje slabše. Ljudje pa zgolj pasivni deležniki globalne politične groteske.

Še posebej ljubko je, ko se spoznanje o ustroju sveta in pravičnosti projicira na družino, saj veste, osnovno družbeno celico. Tam se delitev na naše in vaše vzpostavlja po poroki, redkeje, a še vedno pogosto, je jasna že v izhodišču, ko žena točno ve, kje ji je mesto. Razlika je le v tem, da v prvem primeru mož ženo vpraša, ali lahko gre s prijatelji po tenisu na pivo, v drugem pa že ve, da ne sme. V obeh primerih mu je vseeno, katero pivo bo pil. Tako pač je.