
Neomejen dostop | že od 14,99€
V nedeljo popoldne sem na nacionalni televiziji ujela ponovitev nove avtorske oddaje, ki jo ustvarjalci oglašujejo kot glasbeno-zabavno. Japajade šov je svetlobna leta daleč od tega, da bi bil zabaven. Še ime je pod vsako kritiko. Z uro in pol dolgim skupkom slabih šal, odsotnosti scenarija ter blebetanja voditeljev je nacionalna televizija dosegla novo dno.
Več prispevkov iz rubrike Dobro jutro si lahko preberete tu.
Takega poneumljanja gledalcev res nisem pričakovala. Za nekaj sekund me je prešinilo, da so ustvarjalci podoben odziv morda pričakovali ali si ga, bog ne daj, celo želeli – spraviti skupaj nekaj tako slabega, da človek ne bo mogel nehati gledati.
Na omenjeno nedeljsko popoldne se mi je stožilo po voditeljskih sposobnostih Maria Galuniča in Miše Molk, ki sta artikulirano vodila oddaje in dajala poudarek vsebini. Zanimivo je, da je Galunič kot urednik razvedrilnega programa televizije Slovenija nekaj tako nekakovostnega sploh spustil v eter.
Kar žalostno je opazovati padanje medijskih standardov. Voditeljica oddaje v enem bolj gledanih terminov je postala nekdanja stevardesa – vplivnica, ki je povsem brez voditeljskih izkušenj, sovoditelj je glasbenik in pevec, zabavljač. Dlje od tega, da sta nenehno omenjala Dubaj, v katerem je ona živela nekaj let, nista zmogla. Nič nimam proti njima osebno, da ne bo pomote, imam pa proti nizkim standardom, ki si jih vedno pogosteje privošči nacionalna televizija.
Voditelji z očitnimi govornimi napakami, na primer, ne bi smeli voditi oddaj, močan naglas v etru in na ekranu nima kaj iskati. Komercialni radii in televizije naj počnejo, kar jih je volja, nacionalna televizija pa bi tu morala biti vzor in pojem kakovosti, vendar v zadnjem času ni nič od tega.
Opolzke šale, napol gole plesalke, bebavi plehki pogovori in kup medsebojnih komplimentov – očitno dlje od tega ne gre več. Še malo, pa bom začela pogrešati Mita Trefalta.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji