Janezovi rogljički in Mojčin sadni jogurt

Znanka mi je prejšnji dan vsa iz sebe oznanila, da je na nekaterih trgovskih policah v enem od lokalnih veletrgovcev zmanjkalo bele moke in sladkorja. Res si nisem nikoli predstavljala, da bom doživela dan, ko se bo to zgodilo. V tej dobi skrajnega potrošništva, ko za pomanjkanje velja že, če lahko izbiramo zgolj med tremi vrstami kruha namesto med devetimi, je novica o praznih policah za hip postala precej kruta realnost. Le za hip.

Znanko sem uspešno pomirila, da je takšno stanje zagotovo zgolj začasno in da se ji ni treba bati, da bi ostali lačni. Spomnila sem jo na premierovo obljubo o rogljičkih, res pa takoj zatem dobila rahel cmok v grlu. Obljube. Še tiste, ki jih dam sama sebi, ne zmorem vedno izpolniti. Da se bom en mesec izogibala sladkarijam in čipsu, je na primer ena takih, ki so klavrno končale na smetišču zgodovine.

Pri tem moram priznati, da sem se v prvem valu epidemije covida-19 pred dvema letoma za nekaj dni vdala vsesplošni paniki, nakupila kvas in moko, nekaj več rolic toaletnega papirja kot sicer in si od prijateljice izprosila kozarec droži. Doživele so bridek konec, potem ko sem jih v hladilniku kak teden pustila brez »hrane«. Manijo kopičenja zalog sem podobno hitro, kot sem jo začela, tudi končala in nakupovanje velikih količin moke, konzerv in higienskih pripomočkov je zdrselo v pozabo.

In zdaj spet berem, da so police ponekod prazne (a zelo verjetno ne iz istega razloga kot tedaj), in tuhtam, ali bi se nemara morala znova prepustiti črednemu nagonu. Potem se spet spomnim na premiera in njegovo obljubo, da lačni ne bomo, čeravno na naših krožnikih ne bo desetih vrst rogljičkov. In sem mirna. Zaupam mu. Če so v tisti drugi državi Mojce zmogle brez sadnih jogurtov, ni vrag, da utrjeni, kot smo postali v teh mesecih trde roke, ne bomo preživeli tudi le ob lizanju v marmelado namočenih prstov.