Injekcija vitamina

Najbrž sem imela srečo, da sem bila najstnica ravno v času, ko je Plavi orkestar polnil dvorane, polne ekstatičnih najstnic, po SFRJ. Za rojstni dan, morda trinajsti, sem dobila kaseto Soldatski bal. Album, ki je bil prodan v pol milijona izvodov. Bolje biti pijan, Goodbye teens, Medena curice, Soldatski bal, ta komad sem imela najraje. Svet se nam je takrat zdel poln upanja, bili smo na pragu prvih ljubezni, prijateljstev, prvih bolečin ob izdaji, na pragu izgube nedolžnosti.

Kot vse najstnice v deželi sem bila tudi sama zaljubljena v Sašo Lošića, v vojaškem plašču, s kapo s šiltom, z zasanjanim pogledom poeta in glasom, ki je prebujal čustva, ki smo jih takrat, na prehodu v odraslost, komaj začeli okušati. Pava, dvojčka Ćeremida, vsi so bili ljubljenci deklet od Vardara pa do Triglava.

Razpadla je država, zgodile so se strašne stvari, dvojčka sta ostala v Sarajevu, Loša je kot begunec prišel v Slovenijo. Pava je prebegnil v Kanado, Plavega orkestra ni bilo več.

»Čas je neoprijemljiv, čas stoji. Mi se spreminjamo. Merjenje časa je zgolj konvencija – da se stvari ne bi dogajale naenkrat,« mi je rekel, ko sva morda mesec dni pred koncertom v Stožicah sedela v Žmaucu. Ko sem ga gledala v oči, ki niso zgubile tiste zasanjanosti, celo deškosti, sem mu verjela, da časa ni.

Na koncertu s podnaslovom Kao nekada so bili prvič po 35 letih na odru vsi štirje. Krog se je sklenil. V polni areni Stožice so bile najstnice in najstniki, kao nekada, pa tudi dvajset-, tridesetletniki, in naša generacija, ki smo bili najstniki takrat ...

Kot da se je v vse nas naselila nova energija, kot da je ta koncert vsem vlil novo upanje. Kot da smo dobili injekcijo manjkajočega vitamina. Kot nadomestek za bratstvo in enakost. Kot nedolžnost, zamrznjena v času. Tako, kot je rekel Lošić, morda zato: »V času, ko svet, ki smo ga nekoč poznali, počasi izginja – smo eden od dokazov, da nekaj, no, tudi ostaja.«