Hišica na drevesu

Leta praznih obljub so se iztekla, hčerka je to poletje končno dočakala tako težko pričakovano gradnjo hišice na drevesu.

Lani pred zimo, ko smo vrbo na vrtu načrtno obrezali tako, da bo v krošnji približno dovolj prostora za improvizirano hiško, je najstnica ob pogledu na sveže oskubljeno drevo zavihala nos in sklenila, da na takšnem že ne bo imela domovanja.

Lokacija novega projekta je bila nekaj sto metrov proč ob potoku. Toda kot se spodobi za vse resne gradbene projekte, idejna zasnova hitro trči ob zid brutalne realnosti, logističnih zapletov in pomanjkanja brezplačne delovne sile – beri Bosanca, ki se mu ljubi dvigovati težke deske.

Medtem se je vrba spet lepo obrasla in ni bila več videti tako oskubljena, hiša je blizu, torej tudi elektrika, voda in stranišče.

Material, rabljene palete, odslužene deske in letve, vse to se na vasi kar hitro najde, v omari z orodjem je vedno dovolj vijakov, žaga na elektriko in baterijski vijačnik.

Da je imela mala projekt v glavi že dolgo izrisan, je postalo jasno takoj po začetku gradnje. Hiška, ki sta jo operativno izvedli oziroma jo dokončujeta skupaj s prijateljico, je že dobila svojo podobo.

Ni takšna kot tiste v ameriških oddajah, a za silo stoji in predvsem je plod dela dveh najstnic, s pomočjo ene konjske sile, ki se odzove na vpitje z vrta in pride dvignit vnaprej postavljeno leseno steno na višino približno dveh metrov.

Dela je za ves dan, počitnice ne bodo trajale neskončno in ni časa za tiktok traparije. Z mešanico ponosa in sramu ugotavljam, da sta punci na vasi zgradili veliko lepšo hiško, kot smo mi mestni otroci kadarkoli to znali.

Res smo material kradli z gradbišča nove šole, ukradene žeblje smo morali prej poravnati. Imeli smo le kladivo, žago, trde glave, veliko časa in problem, kako gradnjo na orehu skriti pred starši.

Naša hiška je bila neznansko grda, a je bila naša in nanjo smo bili enako ponosni, kot sta danes ponosni najstnici na našem vrtu.