Goni se

Letos sta se na morju mimo mene peljala mladeniča na najbolj frajerskih kolesih, kar sem jih videl v življenju. Potiskala sta pedale fluorescenčnih bmxov z litimi feltnami in tekmovalnimi tablicami na balanci. Eden je imel na strani nameščene fusrasterje.

Kot otrok sem imel srečo, da je nekaj hiš od mojega doma živel velikan mariborskega in tudi jugoslovanskega kolesarstva, pokojni Lojze Fajdiga. Vedno si je vzel čas in nam pomagal popraviti kolo, tudi pokazal nam je prve bmxe in nas navdušil za ta šport. Pomagal sem graditi bmx stezo, na prvem tekmovanju sem si prislužil diplomo, ker sem se uvrstil v finale. Še danes so mi bmxerji največji frajerji na svetu. Čelade, očala, rokavice, ščitniki, noro. Najbolj osemdeseta možno.

Ko sem še tekmoval, je bil bmx tako priljubljen, da je moja teta svoj modni butik preusmerila v izdelavo oblačil zanje. Bil sem njen poskusni zajček in hkrati reklama na dveh kolesih. Še kako dobro se spomnim njenega prvega prototipa. Veste, takrat je dala predvsem na zaščito, ni je zanimalo, ali je obleka dihala. Zavit v peno sem se komaj premikal, ta obleka bi bila še najbolj primerna za urjenje psov, saj bi brez težav vame ugriznil pobesnel nemški ovčar, pa ne bi ničesar čutil.

Druga težava je bila, da je bilo v obleki peklensko vroče. Med tekmo sem se tako potil, da se je pri komolcu nabrala lužica in sem jo na cilju lahko odlil skozi rokav. Kljub temu pa bi še vedno veliko raje nosil tetino zaščitno obleko, kot da bi se spremenil v enega teh midlajf krajsis atijev s trebuščkom, pajkicami, mavričnimi očali in veliko predragim dirkalnim kolesom. Saj veste, tisti, ki gonijo sredi ceste, da jih skoraj povoziš, in se jih nikakor ne da prehiteti. Navadno se pojavijo sočasno s komarji in se z njimi tudi poslovijo. In radi se jezijo na voznike in pešce, prežeti z endorfini vpijejo nate v omotici gonjenja, ki edino pomiri njihove nemirne obrite noge.