Nisem si mislil, da bom kdaj priča temu, kar danes doživlja Večer

Če se po jutru dan pozna, potem se po večeru pozna noč. Ni skrivnost, da imamo Štajerci radi noči, daljše ko so, toliko bolje. Velik del identitete Maribora in širše regije zaznamuje časnik Večer, kjer sem naredil prve novinarske korake. In če je že govor o prvih korakih, naj dodam, da je veliko mojih spominov na otroštvo vezanih na Večer, spominjam se babice, ki je uživala v prebiranju osmrtnic, dedka, kako je kot starosta družine lahko časopis vedno bral prvi.

Šepetanje narave

Živo se spominjam akcij zbiranja starega papirja, ko so iz poravnanih kupov Večera štrlele nagice iz Starta. Vsakega od teh kupov je skrbno pregledal in prečesal šolski hišnik, preden nam je dovolil papir vreči v keson na šolskem dvorišču. U, pa veličastne zmage v metanju frizbija iz blaga na Mariborskem otoku, ki mi je kot najsrečnejšemu osnovnošolcu prinesla enoletno naročnino na erotično revijo Vroči Kaj. Neskončno dolge popoldneve v Jurčku nasproti Merkurja, kjer je moj novinarski mentor in očetov prijatelj Srečko Niedorfer pustil svoj palec, jaz pa sem postavil svetovni rekord v popitih sokovih s smetano in pojedenih bobipalčkah, medtem ko sem poslušal vedno isto: »Samo še to spijemo, pa gremo.«

To so bili dobri stari časi. A danes so dobri stari časi tako daleč, stvarnost pa tako drugačna, da se jih malone ne spodobi omenjati. Kljub temu si nisem nikoli predstavljal, da bom priča temu, kar danes doživlja Večer. Kako je prišlo do tega stanja, ni skrivnost, zato se ne velja sprenevedati, a vendar sem pričakoval odločnejši odziv bralcev, da se bodo glasneje postavili za novinarje, stopili na njihovo stran boja s palcem pohlepa. Ne rečem, da se to ne bo zgodilo, srčno upam, da se bo. Nenazadnje je klima, ki smo ji prepuščeni v dnevnem tisku, dosegla točko, ko se bomo morali kot družba resno vprašati, kdo nam bo krojil dneve in kakšne bodo v prihodnje naše noči. Saj ni skrivnost, da se po noči pozna jutro.