Slovenija ni Brazilija

São Paulo je z več kot 11 milijoni prebivalcev največje brazilsko mesto in obenem največje na južni polobli. To betonsko džunglo sem imel letos priložnost videti žal zgolj iz zraka, čeprav bi si že leta rad od blizu ogledal mesto brez plakatov. Pred 17 leti je v brazilskem velemestu obveljal zakon, imenovan Cidade Limpa (čisto mesto), ki prepoveduje ulično oglaševanje in je čez noč odpravil 15.000 plakatov.

Del sproščenega prostora so prevzeli ulični umetniki in mesto je dobilo povsem novo podobo. Po tem zgledu so skozi leta ravnala mesta, kot so Pariz, Grenoble, Bergen in celo iranska prestolnica Teheran.

Če bolje pomislim, niti ne vem, kdaj sem nazadnje kupil kaj, v kar me je prepričal obcestni plakat ali agresivno svetleč mali pano, ki prav nevarno zakriva pogled na mimodrveče kolesarje.

Medtem ko težko razumem, zakaj oglaševalci sploh še zapravljajo denar za tako zastarelo nagovarjanje kupcev, je mestne oblasti mogoče razumeti, od naročnikov oglasov dobijo neki denar. Zakaj državna oblast omogoča, da se še vedno oklepamo ulične navlake, ki jo je celo Teheran prepoznal kot odvečno, je pa popolna uganka.

Ne le v mestih, tudi na podeželju pogled s ceste zakrivajo pretežno nedomiselni oglasi. Civilna iniciativa Očistimo Slovenijo reklamnih panojev si že 13 let prizadeva za prepoved takega onesnaževanja okolja. Pred dvema letoma sprejeti predlog novele zakona o urejanju prostora z začetkom prihodnjega leta omejuje oglaševanje zunaj poselitvenih območij.

Ker zakon ne velja za nazaj, bo okoli 15.000 plakatov ostalo na svojih mestih. Nasprotniki vizualnega smetenja so razočarani ugotovili, da tega, kar je brazilska politika zmogla pred 17 leti, slovenska niti čez 17 let ne bo. V tolažbo naj jim bo, da je Grenoble bližje kot Pariz in še veliko bližje kot São Paulo, če bi že radi videli mesto brez plakatov.