Devet mesecev pozneje

Pred devetimi meseci so krste iz Bergama z vojaškimi tovornjaki odvažali v mrtvašnice in krematorije v druge italijanske kraje, svet so pretresale podobe pokojnih španskih starostnikov, ki jih je v strahu pred okužbami osebje v trpljenju prepustilo večnosti, fotografije trupel na ulicah in pri bolnišnicah v Ekvadorju, za katere ni bilo nikogar, ki bi jih dostojno pokopal …

»Že nekaj tednov se zdi, da je na svet legla noč. Gosta tema prekriva naše trge, ulice in mesta. Vdrla je v naša življenja in jih napolnila z oglušujočo tišino in žalostno praznino. Pred nenapovedano in pobesnelo nevihto smo prestrašeni in izgubljeni,« je 27. marca v dežju na praznem Trgu svetega Petra v Vatikanu dejal vidno skrušen papež Frančišek. Med posebnim blagoslovom Urbi et orbi proti koronavirusu, ko je pred baziliko dal prepeljati tudi ikono Marije, Rešiteljice rimskega ljudstva, in čudežnega Križanega iz cerkve sv. Marcela, ki so ga leta 1522 v procesiji nosili, da bi se končala velika kuga v Rimu, je vernike vseh veroizpovedi z vsega sveta povabil, naj se združijo v skupni molitvi.

»Zavedeli smo se, da smo vsi v istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, hkrati pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe. V tem čolnu … smo vsi,« se je navezal na odlomek iz Markovega evangelija o viharju na morju.

Včeraj, natanko devet mesecev pozneje, toliko, kolikor je potrebno, da se rodi novo življenje, in devetnajst dni zatem, ko so kot prvo na svetu proti covidu-19 cepili 90-letno britansko babico Margaret Keenan, je tudi Slovenija dobila svojo margareto, 83-letno Angelco Butenko. Kaj je najbolj zaznamovalo pandemično leto, svet in življenje posameznika, vsak par oči vidi drugače. A zanimivo je ugotoviti, da družinski album razen redkih zamaskiranih nasmeš­kov ne kaže posebnosti. Kot da je za nami še eno leto, podobno prejšnjemu, ko smo zaužili marsikaj, kar smo si želeli.