Delam, kar hočem

Ko slovenski otroci obiskujejo četrti razred osnovne šole, se pri predmetu družba učijo, kako so otroci živeli nekoč in kako živijo danes, in počasi pridejo tudi do otrokovih pravic – pravice do zdravja, družine, državljanstva, izobraževanja. Vedeti morajo, da so zapisane v konvenciji o otrokovih pravicah, imeli naj bi jih vsi otroci na svetu, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved. Da bi otroška domišljija dobila krila, se v šoli pogovarjajo tudi o raznih drugih pravicah, ki jih otroci vzamejo zelo zares. Pred leti je naša četrtošolka nekega sobotnega jutra prilezla iz postelje in oznanila pravico, da počne, kar hoče. Sama jo je kategorizirala v pravico, da tisti dan ne počne nič.

To so bila leta, ko smo se slovenski starši (pa tudi stroka) zaskrbljeno spraševali, kaj se bo zgodilo z otroki, ki na pamet recitirajo svoje pravice, na dolžnosti pa so pozabili. A rešil nas je varuh dolžnosti staršev Marko Juhant s knjigo, v kateri je naravnost povedal, da morajo starši vzgajati tudi s pravili in prepovedmi. Kmalu se je pokazalo, da se njegovi bralci o marsičem ne strinjamo. Nekateri so menili, da je taka vzgoja izguba človečnosti, v pravilih in prepovedih so videli vzgojo robotov, vojakov, tako rekoč sužnjev, ki bodo nekega dne postali čustveno zavrti državljani.

Na vse to se v zadnjem letu in pol spomnim vsakič, ko zaslišim pravico »delam, kar hočem«. In slišim jo pogosto. »Sam odločam, imam svoje mnenje, mislim s svojo glavo, nisem čreda, kaj vas briga, nisem vas nič vprašal, nihče mi nič ne more ...« pišejo na družabnih omrežjih, govorijo kontrolorjem potrdil PCT, ob pivu razpravljajo o covidni strategiji in samozavestno pišejo spletne komentarje o vsem in vsakomer. Ravno včeraj sem prebrala enega. O akademiku, profesorju in doktorju medicine je napisal, da »govori oslarije, na katere se sploh ne spozna, pa še antipatičen je«.

Res, takim nihče nič ne more.