Vonj po plesni

Včasih je v vzporednem vesolju, imenovanem facebook, veljalo, da več virtualnih prijateljev ko imaš, več veljaš, zdaj pa se zdi, da ljudje kar tekmujejo, kdo jih bo v enem tednu izgubil največ. Lotila sem se preučevanja tega fenomena in z zanimanjem ugotovila, da vse skupaj poteka po natanko dveh možnih scenarijih.

Scenarij številka ena: Oseba A objavi svojo fotografijo z obližem na (povečini) levem ramenu. Oseba B pod fotografijo robanti, zakaj se osebi A zdi nujno deliti to sliko.

Oseba A nato odpiše, da gre za njen zasebni profil, kjer lahko objavlja, kar hoče, če osebi B kaj ne ustreza, pa se lahko odstrani tako z njenega profila kot iz kroga prijateljev. Konča se tako, da oseba B to dejansko stori ali pa jo iz kroga prijateljev odstrani kar oseba A sama.

Scenarij številka dve: Oseba A deli članek s spletne strani, za katero praviloma še nisem slišala. Teh spletnih strani je nešteto in so v različnih jezikih, od slovenščine, angleščine, nemščine do hrvaščine.

Skupen vsem člankom je bombastičen naslov, kot Za navidezno zdravje smo pripravljeni postati sužnji, Prihaja nov svetovni red, To ni teorija zarote, ampak resnica, Cepivo spreminja vaš genski zapis, Zaradi nošenja maske vaši možgani trpijo hudo pomanjkanje kisika in tako v nedogled. Vedno se najde oseba B, ki bi rada osebi A dopovedala, da se moti. Sledi obmetavanje z izrazi, kot sta »oprani možgani« in »ovca«, in nepreklicni konec nekoč lepega virtualnega prijateljstva.

Oba scenarija sta tako predvidljiva in dolgočasna, da stvar ne bi bila vredna ne moje omembe in še manj vaše pozornosti, če ne bi opazila, da v vlogah oseb A in B (v obeh opisanih scenarijih) ne nastopajo kakšni čudni neznanci, ki so se kdo ve kako znašli na mojem facebooku, ampak sošolci iz gimnazijskih let, s fakultete, celo kakšen kolega iz tega ali onega medija se najde vmes.

Ko sem se cepila, mi niti na misel ni prišlo, da bi ob tem objavila fotografijo ali celo video svojega skremženega obraza. Podobno kot tam že leta, približno od takrat, ko me je za prijateljstvo zaprosila mamina najboljša prijateljica, ne objavljam ničesar zares osebnega, še največkrat se v zadnjih letih javno pohvalim s kakšnim člankom iz tednika, ki ga držite v rokah.

Morda bi, če bi mi zvijali roko (in če bi jo sploh imela) fotografijo cepljenja še objavila, nikakor pa mi ne pade na pamet, da bi kot edino zveličavno resnico delila vsebine, na katere se prav nič ne spoznam. Kar srh me spreleti, ko vidim, kako znanka, za katero vem, da je s težavo izdelovala razrede v osnovni šoli, razpreda o sevih in kakšnega dr. Ihana vehementno odpika kot plačanca.

Ampak gre za del širšega problema v naši družbi. Vsi smo strokovnjaki za vse, prave strokovnjake pa bodisi preziramo bodisi ignoriramo, v najboljšem primeru jih nismo pripravljeni dostojno plačati. Ko nam pobegnejo prek severne meje, smo silno začudeni, mi pa ostajamo v čedalje večji zatohlosti z rupli, kacini in simiči.

Dobrodošli torej v nova devetdeseta, kjer vsi znamo vse in je normalno, da je pek mehanik in mehanik pek! Samo ne čudimo se, če je žemlja takega okusa, kot bi bila zamešana s šmirom, avto pa nam zjutraj noče vžgati.

V naših novih devetdesetih je postalo normalno, da pristajamo na nenormalno. Recimo na to, da ugleden gospod doktor specialist dopoldne v okviru javnega zdravstva za nas nima časa, popoldne pa se nam v svoji zasebni ordinaciji posveti z največjim veseljem in z vso potrebno skrbnostjo.

In to, da ima medicinska sestra taistega zdravnika po polni delovni dobi 600 evrov pokojnine. Ali to, da se odpovemo elitni razstavi v Bruslju, ker je minister za kulturo »neveden«, ga stvar »ne zanima« in silno sovraži enega od razstavljavcev.

V lepi deželici na južni strani Alp se je ustavil čas. Težava je le v tem, da je očitno nehal pihati celo veter in da se v zraku vedno bolj širi smrad po plesni.