Zakaj ne verjamemo

Pred tedni je Unicef objavil poročilo, da je Slovenija v desetih letih najbolj napredovala pri zmanjševanju revščine otrok. Smo to kaj praznovali, se trepljali po ramenih? Eh, ne, mi raje stokrat ponovimo, da je revščina v šolah še kako prisotna, zaposleni komaj shajajo, mnogi starši ne zmorejo pokriti osnovnih stroškov in tako dalje.

V nedavnem radijskem intervjuju je zdravnica Vida Drame Orožim, vodja ambulante ​pro bono za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, omenila, da je situacija z brezdomci in narkomani danes precej drugačna. Zvenela je pozitivno; da je brezdomcev manj, odvisnikov pa tudi, prihajajo na svoje terapije. Slišalo se je kot dobra novica, a ko sem to omenila v neki družbi, se je takoj našel glas, da je na ulicah ogrooomno brezdomcev.

Skoraj mimo nas je šel jeseni podatek, da se je Slovenija na globalnem indeksu miru uvrstila med deset najbolj varnih držav. A kaj bi gledali sebe, ko je svet vedno bolj zapleten v vojne konflikte in smo zaskrbljeni. Danes nikjer nisi varen, pa naj indeks govori to ali ono.

V Sloveniji imamo eno najnižjih plačnih vrzeli med moškimi in ženskami. Leta je znašala 3,8 odstotka. Povprečje držav članic je bilo 12,7 odstotka, da ne govorimo o naši vzornici Estoniji, 20,5 odstotka. Vendar še vedno poslušamo silne debate na to temo, ker da teren kaže drugo sliko.

Tudi porodniški dopust (vključno z moškim) je eden najdaljših v Evropi in svetu, ampak o tem ni dobro preveč na glas govoriti, ker te po drugi strani obtožijo, da si konservativec in tisti, ki bi to družbo retradicionaliziral.

Na sončni strani Alp zelo radi verjamemo, da je vse slabo in da gre s slabega še na slabše. In da nič več ni tako, kot je nekoč v neki krasni preteklosti bilo (tudi zelo malo verjetno je, da še kdaj bo). Prazniki pred nami ponujajo možnost novega začetka. Vsak začetek pa prinaša tudi novo upanje.