Biti kot Buda

Po dnevu D običajno nastopijo dnevi E. E kot eho. Kot odmev. Kot odziv zmagovalcev na poražence ali obratno. Taki so očitno vsi dnevi po vseh praznikih demokracije ...

Bilo je pred leti na tak dan. Z – recimo mu - državljanom Y, ki je poskušal srečo na volitvah, sva se dogovorila za povolilno-analitsko kavo. A sreča mu je na dan D obrnila hrbet. Na dan E se ni oglašal, ni poklical in ni prišel na kavo. Šele čez čas mi je zaupal, da preprosto ni zmogel pomoliti nosu iz stanovanja, stopiti ven in zbrati moči ter se soočiti z vsemi toksičnimi neznanci, ki si vzamejo pravico, da poraženca cukajo za rokav in mu pljuvajo v obraz – njegov poraz.

Takrat sem se spomnila zgodbe o Budi. Davno tega, ko smo izgubili bitko za pravice »malih dijakov« proti »velikemu profesorju«, so nas tolažili z njo. Ni nas peklil poraz, bolj so boleli toksični odzivi »zmagovalca« nanj.

In Budina zgodba?

Buda se ni nikoli odzival na zmerjanje in nizke udarce. Njegove učence je zanimalo, zakaj ne, zakaj se ne poskuša braniti. »Zamislite si, da ste na poti, naenkrat se vreme poslabša, na vas pade veja, po tleh leži polno kamenja, lahko se spotaknete,« je začel modrec in jim ponudil v premislek: »Kaj človek naredi v takem primeru? Se obrne ali nadaljuje pot?« Nadaljuje pot, mu odgovorijo v en glas učenci. Buda: »Tudi jaz nadaljujem pot, kadar naletim na ljudi, ki želijo zaradi mojih načel glasno obračunavati z mano, ki me bičajo z nesramnostmi, ki mi mečejo psovke v obraz. Zakaj to počno? Morda so nesrečni, morda so jezni na ves svet. Kakorkoli, obravnavam jih kot poslabšanje vremena in - grem dalje svojo pot. Njihove besede pa naj gredo z vetrom. Kdo ve, kolikšno praznino in bolečino nosijo ti ljudje v sebi.«

V ponedeljek sem bila dogovorjena za analitsko-povolilno kavo z – recimo ji – državljanko X. Ni prišla …  

Mislim, da bi bilo dobro, da v teh dneh znova obudim zgodbo o Budi …