Biti dobre volje

Danes nočem misliti na nič, danes hočem biti le dobre volje. Besede, ki jih je v romanu Žalost onkraj sanj sedem tednov po materinem samomoru zapisal nobelovec Peter Handke, obtičijo ob pogledu v deževno zgodnjejutranje nedeljsko nebo. Dvatisočstosedmi dan je, odkar med nami ni več moje najdražje None. Ki nikoli niti za trenutek ni bila malodušna. In bi želela, pravzaprav hotela, da sem, tudi na še tako otožen dan, vedno dobre volje.

Lev
popoldne

Ko sem bila veliko mlajša, me je, čeprav nikdar nisem bila prav zagrizena športnica, v dobro voljo brez izjeme najbolj spravilo smučanje. Tako zelo me je razvedrilo, da sem celo v avtu ves čas prevažala takrat še suličaste elanke, pancerje in »iberhoze«, da je bilo vse pri roki, ko me je zagrabilo. In se, najraje čisto sama, odpravila na bližnji Krvavec, na »dopoldanko«, ko so se pisane jajčaste gondole malone prazne vozile gor in dol in sem komaj koga srečala tudi na dvosedežnici. Kakšna nepopisna spokojnost. Par fur po tihih, sončno ožarjenih smučinah na najljubši progi Njivice, malo lenobnega sanjarjenja v ležalniku, hotdog z zenfom iz stare brunarice ... in življenje je bilo spet na polno, na »juhu«. Mimogrede, o mobitelih, ki nam danes z vsemi družbenimi omrežji krajšajo (dolg)čas, se nam takrat še sanjalo ni.

Pred časom sem nekje prebrala, da je človek pravzaprav samo anekdota narave. Treba se je potruditi opaziti sončni zahod, slišati morje, prepoznati sladoledne podobe v oblakih, prenašati vonj po dežju in šteti zvezde. Predvsem pa imeti rad. Tiste, s katerimi se včasih lahko družimo tudi brez besed. Ko ne mislimo na nič. Smo le dobre volje.

In, nenazadnje, za dežjem vedno posije sonce. In sonce k sreči zmeraj ve, kako nas doseči.