Beseda ni konj

Kmalu bodo minila tri leta, odkar lahko v sobotnem Delu zasledite rubriko z imenom iz naslova. ­Frazem namiguje, da lahko izgovorimo karkoli, saj beseda ni konj, ki bi, denimo, zbežal in je ne bi mogli vzeti nazaj. Da je beseda zgolj beseda, nedolžna in v primerjavi z močjo konja šibka ­tvorba za izražanje naših misli, čustev in stališč. Dobro pa vemo, kakšno silo lahko predstavlja, sploh če je izgovorjena javno in po možnosti s položaja vpliva in moči, pa še poudarjena z medijsko pozornostjo. Posebno težo kajpada dobi z ugledom in avtoriteto avtorja.

Ko nekoga napadeš z besedami, ga prizadeneš, blatiš njegovo čast, je škoda narejena, besede ni več mogoče vzeti nazaj, tudi če poznejše opravičilo naleti na razumevanje naslovnika. Nihče se ne more več zanesti na to, da se bo izgovorjena beseda izgubila v vetru, zapisana na papirju pa končala na smetišču ali bo morda ostala pozabljena v površno urejenem arhivu, da bo sčasoma izginila iz posamičnega in kolektivnega spomina. Zdaj je namreč v vsakem trenutku le klik stran, splet ji omogoča nesmrtnost in na tisoče novih pojavljanj v takšnem ali drugačnem kontekstu, vendar negativizmi kot zakleto še agresivneje vedno znova bruhajo na dan.

Naša rubrika zaznamuje duha časa. Prinaša lucidne misli, duhovite izjave, kritične odzive, ­motivacijske injekcije, čustvene izlive, poje slavo človečnosti, znanstvenim, umetniškim, ­šport­nim dosežkom, trka na našo vest, izziva premislek in samorefleksijo, interpretira zgodovino, ­pojasnjuje sedanjost, zre v prihodnost, obsoja nasilje, pohlep, egoizem, cinizem, vodi na pot zdravega ­razmišljanja in načina življenja ... Vse to praviloma skozi izjave sogovornikov Delovih novinarjev.

Besede, ki dejansko presegajo težo in moč konja, poobjavljamo, da ostanejo z nami, da nam pomagajo razumeti in ravnati prav, ravnati človeško.