Al prav se piše asana ali ležasana

Pred mnogimi leti, mislim, da je bilo še v gimnaziji, se je prijateljska trojka dogovorila za skupno telovadbo. Ena od nas, verjetno najbolj poduhovljena, je izvedela, da neka gospa doma poučuje jogo. V časih, ko ta disciplina z vzhoda še ni prodrla v naš svet, se je priložnost zdela kot skrit biser. Danes si je težko predstavljati, kako preprosta je bila pred desetletji skupinska fizkulturna ponudba. Nobenih 24-urnih fitnesov, nič razmiganja z gesli, ki zmanjšujejo trebuh in krepijo zadnjico, kaj šele trx, bootkamp, pilates ... Res pa to o splošnem zdravstvenem stanju ne pove nič, je bilo pač drugače.

Naša joga je bila kratkega diha, za tri najstnice brez potrpljenja so bile dihalne vaje in sproščanje v tišini predvsem čas režanja in škiljenja, kaj počneta drugi dve. Ne vem, koliko časa bi nas gospa še prenašala, če ne bi prav kmalu same odnehale. Nikoli več se nismo združile v novih športnih podvigih.

Nedavno sem se vrnila k vadbi joge. V novi prijateljski zasedbi se potimo in stokamo, z našim učiteljem in vsemi mlajšimi vred. Poznavalci menijo, da ne gre za čisto pravo jogo. Dvome je še okrepila nedavna manjša poškodba med delom v dvojicah. A to ni bistveno, pomembno je, da mi je telo zvečer hvaležno za mučenje.

Pa še nekaj je: med raztegovanjem mišic se mi širijo tudi obzorja. Odpira nam jih pravzaprav naš učitelj, ki razpreda o položajih, počutju, karmi ... Videti je, da marsikaj ve, pušča pa si prostor tudi za osebne interpretacije. Ko roke dvigne proti nebu, poleti tudi domišljija. Pozdrav soncu, asana, pranajama, mudra, vse to sodi v preverjeni besednjak pravih gurujev. Včasih pa, nevedna, za trenutek v kaj tudi podvomim. Zlasti takrat, ko ob koncu vadbe na utrujeno telo kot balzam ležejo besede: zdaj pa ležasana.