Zgodovinski epitom športnega elitizma (FOTO)

Med superšportnimi avtomobili maloserijske proizvodnje je bil prvi s sredinsko, takoj za potniški prostor nameščenim dvanajstvaljnikom. Z njim je ob polnem plinu pustil za seboj vso domačo in tujo konkurenco.

Miura je ena sama drama. Tako vznemirljivega avtomobila ni imel v tistih časih nihče drug. In iz katerega koli zornega kota jo gledate, so občutki še danes podobni kot leta 1966, ko so jo prvič postavili pod reflektorje ženevskega salona. Kreacijo, ki jo je zrisal legendarni Marcello Gandini iz studia Bertone, je bilo nemogoče spregledati. Športnik, ki je dobil ime po enem izmed najbolj bojevitih, pametnih in silovitih španskih bikov, je hkrati položil temeljni kamen za vse poznejše modele, čeprav je Ferruccio Lamborghini bolj čislal avtomobile tipa grand turismo kot radikalne športnike, kakršne so tradicionalno izdelovali pri Ferrariju.

Poletel do skoraj 280 km/h

Lamborghini je bil po marsikaterem merilu ekstremen. Izstopal je z zelo čvrsto šasijo iz medsebojno zvarjenih pločevinastih delov s perforiranimi predeli in 12-valjnim, takoj za potniški prostor prečno nameščenim 3,9-litrskim strojem z 260 kW (350 KM). Z njim je 1125 kilogramov težki avtomobil z oznako P400 (posteriore 4 litri), za katerega je bilo treba na začetku prodaje v ZDA odšteti dvajset tisoč dolarjev, poletel do skoraj 280 km/h in tako visoko postavil zmogljivostno letvico domači in tuji konkurenci. Še bolj kot z največjo hitrostjo, pri kateri je imel nekaj težav s smerno stabilnostjo, je blestel z uravnoteženostjo med podeželskimi zavoji.

Vse to je leta 1968 na torinskem avtomobilskem salonu nadgradila pomlajena miura z oznako P400S. Novosti niso bile revolucionarne, je pa dobila električno odpiranje stekel, novo strešno konzolo, nekaj lepotnih popravkov in motor z dva milimetra širšimi sesalnimi cevmi, bolj ostrimi odmičnimi gredmi, višjo kompresijo in dodatnimi 15 kW (20 KM).

Imate dober milijon evrov?

Zadnja, najbolj znana in hkrati najbolj radikalna je bila zadnja generacija z oznako SV iz leta 1971. Z dodelanimi uplinjači in spremen­jenim režimom odpiranja ventilov je njena moč pri 7850 vrtljajih na minuto dosegla 283 kW (385 KM). Pri zadnjih 96 izdelanih različicah so inženirji ločili še ohišje motorja od menjalnika, s čimer se je dokončno zmanjšala možnost hudih okvar dvanajstvaljnika, če bi se z zobnikov v menjalniku morda krušili kovinski delci. Pa še izbira olja je bila končno optimalna – pred tem je bilo olje v motorju in menjalniku skupno. Miura SV, kakršnih so izdelali 150, se je od predhodnic razlikovala tudi po širših zadnjih blatnikih, večjih zad­njih kolesih in žarometih brez legendarnih »trepalnic«.



Miura je bila v proizvodnji od leta 1966 do 1973, ko jo je nasledil nič manj elitni countach. Lamborghinijev, s katerim so se bahali Frank Sinatra, Miles Davis in recimo Eddie Van Halen, so izdelali skupno 764. Za še ohranjene je treba imeti danes na bančnem računu vsaj dober milijon evrov.