Tisti ducati, ki je na pogled najmanj italijanski (FOTO)

Ducati je odlično prodajanim scramblerjem pridružil še tri različice s 1079 ccm velikim motorjem, ki ga ne razganja od moči, a zmore narediti življenje zanimivo. Scrambler 1100 je na pogled najmanj italijanski, po značaju pa srčen in dobrodušno ekstravertiran. Opremili so ga z nekaj elektronike, kar ni čisto brez smisla.

Ko ga mimogrede ošineš s pogledom, bi ga z desne strani skoraj zamenjal s katerim od Harleyjevih sportsterjev – manjši scramblerji so bolj podobni starim Ducatijevim vzornikom. Vendar so italijanske tovarne že v 60. letih Američanom ponujale njihovemu okusu prilagojena motorna kolesa. Malo je plastike in izdelava je prav dobra.



Prvi občutki pri počasni, mestni vožnji niso prijetni: odmerjanja neposrednih plina in zavor se sicer hitro naučiš, puhtenje vročine od motorja lahko le sprejmeš ali zavrneš. Sicer pa je dezmodromsko dvoventilski, zračno hlajeni motor s 63 kW (85 KM) – če ga le ne spustiš pod 2000 vrtljajev – silno suveren in celo uglajen. Največji navor, 88 Nm, sprošča že pri čoperskih 4750 vrtljajih in vsa prehitevanja opraviš zgolj z desnim zapestjem. Na gorski cesti pa je treba precej prestavljati. Kar tule opravimo z elektroniko, ki je na takšnem motornem kolesu vajenemu vozniku najbrž odvečna, a marsikomu pride prav. Dokaj preprosto lahko izbirate med tremi načini delovanja motorja in ročice plina: najpohlevnejši je city, ki motorju tudi odvzame 10 KM in prilagodi štiristopenjski nadzor zdrsa gnanega kolesa. Meni je bil v vseh razmerah najbolj všeč način active, ki ničesar ne odvzema, odziv ročice za plin je neposreden in TC se vmeša le, kadar je zares potrebno. Posoda za gorivo drži 15 litrov, naša poraba je znašala okrog 5 l/100 km. Zdrsno sklopko upravlja hidravlika, ročica je zelo lahkotna, menjalnik je natančen in dokaj voljan. Verižni prenos moči je odličen.



Cevni okvir ima privita aluminijasta nosilec sedeža in bananasto nihajko, ki jo kroti stranski vzmet­ni element z vsemi nastavitvami. Prednje vilice so obrnjene, nastav­ljive in nosijo dve zavori brembo monobloc in lahko 18-palčno kolo – zadnje je 17-palčno. Zavore so opremljene z Boschevim ABS, ki deluje tudi v nagibu; to pohvalimo. Okvir je kajpada brezhibno tog. Vozne lastnosti, od smerne stabilnosti na vsakršnem cestišču do mestne okretnosti, so odlične. Prijetno preseneča, da ta ducati kar sam lahkotno opravi pri večini motornih koles zahteven manever vožnje skozi krožišče. Dobro pelje po makadamu, a vseeno: ni nobene zaščite bloka motorja in kratki gibi vzmeti so na luknjah utrujajoči.



Sedežna višina (79 cm) je prav­šnja tudi manjšim, položaj voznika je zelo naraven, avtocesto je mogoče dolgo prenašati do 140 km/h. Sedež je kar dober, morda se pri presedanju nekoliko preveč vdaja in pod njim ni nobenega prostora. Zadaj se sedi znosno, le držajev skoraj ni. Marsikaj je mogoče dokupiti in izbira obveznih oblačil je bogata! Zvok obeh glušnikov je agresiven, toda ne preglasen. Osrednjega stojala ni, stransko se odpira nenavadno vstran in je zelo stabilno. Oblikovno so merilniki scramblersko minimalistični, vendar prikazujejo vse mogoče podatke. Nepregleden je merilnik vrtljajev, kar pa znajo oblikovalci seveda izvrstno zagovarjati. Smerniki se izklapljajo samodejno, dnevna zasenčena luč je LED, upravljala so kakovostna.
Skrajno sproščen in sproščujoč motocikel, pri katerem so hitrostni prekrški naravna stalnica brez zlega namena. Z veliko volje zmore tudi počasneje.