Prvi res uporaben električni avtomobil (FOTO)

Prvi električno gnani avtomobili so lahko prevozili približno 100 km. Doseg se je le počasi povečeval, šele letos smo lahko preizkusili tudi kakšen model z več kot 200 km brez vtičnice. A zdaj je kot strela z jasnega na ceste prišel hyundai kona, ki zmore več kot 400 km. Res je strela, konec je mrzličnega iskanja vtičnic.

Kono smo že spoznali v »klasični« izvedbi in takrat zapisali, da gre za oblikovno izstopajočega športnega terenca z dovolj veliko notranjostjo in prtljažnikom. Električna od daleč ni videti drugačna, ima pa zaprto masko v sprednjem delu, kjer je tudi vtičnica. Na prvi pogled privlačna rešitev se izkaže za malo bolj kritično, ko je avtomobil treba priključiti na polnilnico, ki stoji med dvema vzdolžnima parkirnima mestoma. Kabel je komaj dovolj dolg ...

V notranjosti je kona electric z najvišjim opremskim paketom privlačno mladostna, zunanja barva se ponovi tudi v odtenku na armaturni plošči, ki je odeta v trdo, a kakovostno plastiko. Sicer precej bogato odmerjeni prostori za odlaganje bi bili lahko podloženi s čim mehkejšim, a voznikovemu delovnemu prostoru ne moremo očitati ničesar resnega.



Poleg merilnikov, kjer je mogoče spremljati tudi, kaj se trenutno dogaja s pogonom, se najbolj pomembne informacije prikazujejo tudi na prosojnem stekelcu pred očmi voznika, Hyundaiev infozabavni sistem pa smo že nekajkrat pohvalili kot učinkovitega in intuitivnega. Na njem je v električni koni mogoče preprosto nastavljati tudi vse, povezano s polnjenjem (denimo zamik, čas cenejše tarife in podobno).



Ko avtomobil priključimo na električno omrežje, se med merilniki izpiše jasna informacija o času polnjenja in trenutni moči. Preizkusili smo vse – od domačega omrežja (2,1 kW), običajno hitrih javnih polnilnic (7–10 kW) in vse do hitrih polnilnic z močjo do 45 kW. V zadnjem primeru se je moč polnjenja po 80-odstotni napolnjenosti baterije pričakovano zmanjšala. Baterije s 64 kWh nikoli nismo popolnoma izpraznili, saj ni bilo nobene potrebe, po 150 km vožnje pa smo jo na domači napeljavi brez težav napolnili čez noč. Polna naj bi po potovalnem računalniku zadoščala za 410 do 430 km poti.



Največja prednost zmogljivejše kone (naprodaj je tudi cenejša z 39 kWh) je ravno v tem, da na večini poti ni za električne avtomobile tako znanega stresa zaradi vse bolj prazne baterije. Po avtocesti smo sicer z njo porabili približno 20 kWh energije na 100 km, v povprečju pa smo se vendarle vozili s porabo nekaj nad 15 kWh/100 km, v mestu brez težav še za kilovatno uro ali dve manj – kar je nekako v skladu z zapisanim v tehničnih podatkih (kombinirana poraba 14,3 kWh/100 km).

Električna kona, ki je od običajne težja za približno 250 kg, nima težav s stabilnostjo na cesti, krmilni sistem dobro prenaša informacije v roke voznika, tudi vzmetenje je udobno, a ne majavo. Občutek med vožnjo je zelo prijeten, električni motor s 150 kW konkretno potegne tako rekoč z mesta (0 do 100 km/h v 7,2 sekunde!), v pot­niškem prostoru vlada predvsem tišina, morda se tudi zato bolj sliši zvok zadnjih koles.

Nekoliko moteče so tipke za izbiro smeri vožnje, še zlasti med parkiranjem. Okrogla izbirna tipka bi tu prišla bolj prav. Posebnost sta lopatici pod volanskim obročem, ki nista namenjeni za hitro prestavljanje (prestav seveda ni), pač pa izbiro moči zaviranja ob popuščanju plina. V mestu sem se večinoma vozil z najmočnejšim zaviranjem, zunaj mesta, še zlasti na avtocesti, pa bi za udobno vožnjo s to izbiro potreboval nekaj več prefinjenega občutka z desno nogo. Testna kona je imela tudi dobro delujoč radarski tempomat, ki je deloval do ustavitve, vedno znova pa sem prijetno presenečen nad Hyundaievo pomočjo za vožnjo med črtami, saj dejansko omogoča varno in udobno vožnjo brez držanja volanskega obroča – za nekaj sekund, seveda.





Električna kona ima za slabih 50 litrov manjši prtljažni prostor kot klasično gnana, a za njeno velikost (dolga je 418 cm) 332 litrov nikakor ni kritično malo. S podiranjem zadnjih sedežev (razmerje 60:40) dobimo dodatno poravnano površino in 1114 litrov prostora. Bolj seveda zbode v oči cena, ki postane prijaznejša šele po državni subvenciji. Vsekakor bi si želel, da bi tako uporabna alternativa že z osnovno ceno postala tudi bolj – ljudska.