O limuzinah, ki jih ne maramo več

Zdi se mi, da smo zadnje čase bolj kot kdaj prej priča napovedim avtomobilskih proizvajalcev, česa ne bodo več izdelovali. Kar nekaj smo jih že slišali, da se bodo v prihodnjih letih nekateri bolj (Toyota, Nissan), drugi deloma (Volvo) odrekli dizlom. Volkswagen se je zdaj odpovedal jesenski razstavi v Parizu, dizlom se pač ne bo, čeprav se rep dizelske afere še kar vleče, zdaj pri njegovem Porscheju. Pojavljajo pa se tudi druge vrste odpovedi. Nekoliko v prazno je pred dnevi zdrsela novica iz Forda oziroma izjava njegovih šefov, da v prihodnje v Ameriki z redkimi izjemami ne nameravajo več izdelovati klasičnih limuzin, temveč seveda predvsem športne terence. Niso rekli, ali bo to veljalo tudi za Evropo, ampak radikalnost vseeno preseneča.

Ob tem ne morem pozabiti, kako mi je šef oblikovanja pri Kii Peter Schreyer, ki zdaj narekuje tudi zunanjo pojavo vseh hyundaiev, pred leti dejal, da je limuzina mati vseh avtomobilskih oblik. Očitno jo dojema kot največji izziv in zato ob dobro opravljenem delu tudi kot največji dosežek. Zdaj pa dobivamo namige, kakor da ni več dobra, da se skoraj ne moremo več usesti malce nižje in da njene vozne lastnosti, ki so boljše kot pri višjih modelih, niso več pomembne. Če pogledamo statistiko, bomo hitro videli, da so limuzine še vedno uspešne pri premijskih znamkah, manj pa pri bolj množičnih. Pri njih je le nekaj modelov, ki se res dobro prodajajo. Ljudski okus se torej najbolj, skoraj čredno, obrača stran, predvsem proti športnim terencem. Ima množica vedno prav?