Najbolj me moti jutranje slalomiranje na štiripasovni vpadnici

Znane Slovence sprašujemo o njihovi »avtomobilistični« zgodovini in pričakovanjih, povezanih z alternativnimi pogonskimi sistemi, kot jih imajo hibridna in električna vozila. Tokrat je na naša vprašanja odgovarjal Jure Kostanjšek, generalni sekretar Avto-moto zveze Slovenije.

Kdaj ste opravili vozniški izpit in kateri je bil vaš prvi avtomobil?

Izpit sem opravil pri 19 letih, takoj po vrnitvi s služenja vojaškega roka. Moj prvi avto je bil osem let stara stoenka, s samo 18.000 kilometri – bila je kot nova. Kupil sem jo od gospoda, ki jo je, bolj kot vozil po cesti, čuval v garaži.

Potem so se zvrstili …

… štirje francoski ter en angleški avto.

Danes vozite?

Novejšo različico angleškega avta, za konec tedna in v lepem vremenu pa prav tako angleškega, 50 let starega starodobnika.

Kako vidite prihodnost razvoja pogonskih agregatov za osebna vozila? Kaj menite o prihodnosti dizelskih motorjev?

Pri električnih avtomobilih ostaja odprto vprašanje vira električne energije v vozilu, torej ali se bo elektrika proizvajala v vozilu iz drugega vira ali bo to baterija. Bodo pa klasični bencinski in dizelski motorji gotovo še nekaj časa v uporabi. Problem dizelskih motorjev, kar zadeva vpliv na okolje, je še najbolj povezan s starejšimi osebnimi in tovornimi vozili.

Kateremu pogonu dajete prednost med alternativnimi rešitvami: hibridnemu ali povsem električnemu?

Odgovor je bolj odvisen od načina uporabe vozila, torej ali gre za mestno vožnjo ali za daljše relacije, ter seveda od tehnološkega razvoja na tem področju.

Kaj je za vas prioriteta: prevožena razdalja z enim polnjenjem takšnega ali drugačnega goriva ali čistost izpustov?

Prioriteta je zame potovalni čas v kombinaciji s ceno potovanja, udobjem, varnostjo ter ekologijo. Okoljske usmeritve aktivno pričakujem od predpisov države ter njene prometne in okoljske politike in seveda njihovega izvajanja.

Kakšen pogon bo imel vaš naslednji avto?

Tega še ne vem. Vsekakor sem navdušen nad novimi oblikami pogona v smislu tehnološkega razvoja in čistosti izpuhov. Je pa to žal povezano tudi s ceno tovrstnih novih avtomobilov. Menim sicer, da je treba gledati skupne stroške, torej ne samo stroške nakupa, temveč tudi obratovanja, kjer pa razlike niso več tako nesprejemljive. Pravzaprav bi bil vesel, če naslednjega avta ne bi potreboval, da bi mi torej javni prevoz in druge oblike mobilnosti omogočili ustrezno zamenjavo in primerljivo mobilnost.

Uporabljate javni prevoz?

V Ljubljani za pot na sestanke občasno uporabim mestni avtobus, a žal pričakovanega skupnega potovalnega časa ne doseže, zato pogosteje uporabim taksi.

Se vozite s kolesom – zgolj za rekreacijo ali tudi za vsakdanje potrebe?

Rekreativno in v prostem času. V kraju, kjer živim, precej poti opravim s kolesom, na primer do trgovine, pošte ali tržnice in do popoldanskega druženja s prijatelji. Poti v službo s kolesom si trenutno ne znam predstavljati, razen če bi kolo lahko naložil na primestni vlak in bi ta vozil časovno sprejemljivo in dovolj pogosto, kar trenutno žal ne.

Kdaj ste se nazadnje peljali z vlakom?

Pred nekaj več kot letom, ko sem moral zaradi napačno natočenega goriva in posledično okvarjenega avtomobila prekiniti potovanje ter se domov vrniti z vlakom.

Katere so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti na naših cestah oziroma v prometu?

Del cest je nedvomno preobremenjen, hitrih in učinkovitih rešitev pa ni na obzorju. Motijo me tudi pogosto preozke predvsem glavne ter regionalne ceste in, še konkretneje, preozki robni pasovi, tudi v povezavi s konceptom cest, ki odpuščajo napake. Pa ponekod nelogično in nekonsistentno postavljena prometna signalizacija. Glede osebnih vozil bi si želel večjo zasedenost vozil, saj je res neekonomično voziti se sam v avtu. Hkrati si želim povsem nov zagon in koncept javnega prometa, tako mestnega kot medkrajevnega.

Pri ravnanju voznikov pa me najbolj moti jutranje slalomiranje na štiripasovni vpadnici, kjer potem s tem istim voznikom prepogosto stojimo – pri istem naslednjem semaforju. Velik izziv je sožitje in sobivanje različnih udeležencev v prometu. Kolesarji so sicer bolj ranljiva skupina, a mnogi sami premalo naredijo za svojo varnost z ravnanjem, kot je vožnja v nasprotni smeri. Podobno žal vse prepogosto velja tudi za voznike e-skirojev.