Ko so predstavili koncept velikega retro potovalnika, se je internet pod neskončno količino komentarjev moto-komune skoraj sesedel. Zlobni jeziki so podpihovali debate o tem, da so se Bavarci s konceptom pogumno lotili Harleya, da je to predvsem igra za medije in da končni izdelek nikoli ne bo videti tako drzno. Drugi so vriskali od veselja in peli hvalospeve bavarcem, ki da so dali s super veliko železno skulpturo tekmecem jasen signal, da so neustavljivem, že kar kripto vzponu. Potem je prišel v salon R18 in vse je utihnilo. Ne, narobe, v resnici se je prav ropot zdaj šele zares začel. 

Dovolj vneto brskanje po zgodovino prej ali slej postreže z dokazom, da novo v resnici ni čisto novo. Tudi v primeru R18 je tako. Kljub temu, da se ob pogledu na največji bokserski par v zgodovini tovarne upravičeno zdi, da svet česa podobnega ni videl. Jutri nikoli ne umre, je leta 1997 rekel James Bond, sedel na BMW R1200 C in se z njim odpeljal reševati svet, po katerem je takrat lomastil medijski mogotec, ki je širil lastno medijsko mrežo in hkrati uničeval tradicionalne in bolj ali manj verodostojne in neodvisne ter predvsem verodostojnim informacijam predane medije. Glede na svet in domače okolje bi v tem kontekstu le s težavo rekli, da jutri nikoli ne umre.



Kakorkoli že, R1200 C je bil prav tako cruiser, ki v resnici res ni živel prav dolgo, saj so leta 2000 ukinili to vejo potovalnikov. Danes gre glas, da je bila taka odločitev sprejeta za to, ker novincu v začetku niso namenili dovolj trženjske podpore in ker je bila sicer velika 1,2-litrska prostornina ob spremljavi prepričljivih 45 kW (61 KM) za prestižni boj z najbolj uveljavljenimi fanti premajhna. Ameriška legenda je zastavonoša filozofije veliko je lepo (Big Is Beautiful), bistveno cenejši japonski ponudniki pa so za občutno manj denarja z lahkoto ponudili tehnično odlične izdelke s prav tako precej višjimi prostorninskimi vrednostmi. Na tem mestu je gotovo že jasno, da tako velike številke napisane na bok velikih strojev nimajo tako velike vozniške vrednosti, kot imajo skoraj neprecenljivo v smislu prestiža. Hočem največ. Ker lahko. Preden opravimo s predhodnikom samo še to, menim da medijska kampanja ni bila slaba, investicija BMW v James Bond reklamno franšizo se je na dolgi rok zagotovo splačala, kar se prestiža in številke 1200 tiče pa verjetno vsaj malo drži. Čeprav nikakor v vozniškem smislu. Motor sem takoj, ko je prišel v Slovenijo, testral, celo posneli smo lep video vožnje čez Tromostovje in mimo Robbovega vodnjaka (ja, takrat je tam še tekel promet) in mi je v vseh pogledih ostal v zelo lepem spominu.



Kako pa je z novim R1800? S številko vsekakor ne bi smelo biti težav. Še posebej, ker gre za posebno postavitev valjev. Prav tako ni dvomov o reklamno medijski podpori. Bavarski oglaševalski stroj pa tudi dela s polno močjo in jasno, da bi v novem Terminatorju Arnold Schwarzenegger namesto Harley-Davidsona zagotovo sedel na R18, prav tako Bond, a so bili za obe filmski sagi tokrat malo prepozni, predvsem pa promocijske sile zdaj usmerjajo drugam. Film ta trenutek ni na prvem mestu. Oblikovno in po proporcih je torej unikaten, dominanten in kot rečeno za velika platna. Že na sliki je prepričljiv, v živo pa je samo še bolj. Skrbno izdelanih in premišljenih detajlov je na pretek in R18 lahko mirno stoji v izložbi, dizajnerskem salonu, premožni dnevni sobi ali na odru hipsterskega burger lokala, oko se bo vedno lahko za dolgo časa sprehajalo po njem in uživalo.



Kako pa se pelje? Dobro smo ga poskusili na vseh mogočih poteh in cestah. Težek je prav toliko, kot je videti. Zelo. To je res velik kos železa, ki za povrh štrli na čudne konce. Skupna teža znaša 345 kg, zgolj agregat sam tehta 110 kg, kar je več kot kakšen konkreten 100 ccm japonski skuter. Na peščenem parkirišču ali na ozkih mestnih zavojih in uličicah je z njim pričakovano kar nekaj dela. Kljub temu, da dovoljuje kar precej ugodne naklone, je ovinke treba odpeljati v klasičnem »ameriškem« potovalnem slogu, z večjim radijem. A tako mora biti. R18 sodi med motorje, za katere velja, da moškim v srednjih letih zaradi njih ni treba niti k terapevtom niti k ljubici. R18 sporoča »ne mudi se mi, potujem s slogom in čas dajem. ne jemljem«. In res, ko pritisneš tipko za zagon in začne veliki bokser udarjati enkrat levo drugič desno, se vse strese, potem pa umiri in je tako, kot mora biti. Pripravljeno za dolgo, mirno, uživaško vožnjo. R18 je vozniška nirvana. Tako ga je treba peljati. Sicer se na testu izkazalo, da se da je z njim v resnici prav lahkotno krmariti in ker ima moči dovolj vedno in povsod, se ga da peljati tudi presenetljivo dinamično, a to v resnici ni njegov slog.

Bokser s 1802 ccm prostornine je impozanten, 67 kW (91 KM) pa je dovolj za vse potrebe in namene. Vzmetenje je trdo in ljubi gladke ceste, zavore so prepričljive v širokem polju zmerne in srednje dinamične vožnje, pri pretiravanjih pa imajo z veliko težo precej dela, programi delovanja Rock, Roll in Rain so dobrodošla popestritev, ki agregati in druge sisteme dovolj občutno spremenijo, da se to v vožnji začuti, in udobje sedeža je več kot primerno za daljše poti. Zelo hvaležen motor za mirno, uživaško plovbo po regionalnih cestah.



Na daljši vožnji še najbolj zmoti dejstvo, da je treba za velikima valjema sedeti ves čas po šolsko, z nogama na stopnički za valjem, kar je načeloma sicer odlična postavitev in tudi dovolj udobna, a bratje po svetovno nazorskem prepričanju na Harleyih že vedo, zakaj je prav poseben presežek stegniti daleč naprej. V vozniškem smislu je tako sedenje seveda zgrešeno, a kaj ko paše in (vsaj tako mislijo vozniki harleyev), hudičevo dobro zgleda.

Pa smo tam. R18 ni kopija. Jasno pove, da ni in ne bo. Ima lastno zgodovino, že od leta 1923 pilijo bokser in zdaj je tu največji vseh časov. Za drugačna udobna in uživaška križarjenja. Drugačna, kot jih ponujajo njihovi drugi priznani hišni potovalniki, in drugačna, kot jih ponuja ameriška alternativa. Manj kričečih barv, manj drame iz velikih izpušnih cevi in manj tipičnega ameriškega napenjanja mišic in na drugi strani poklon lastni vrhunski tehnični zgodovini, demokratizacija moči in v kultiviranem brbotu iz dolgih cevi ne prihaja pokanje in bobnenje, ampak pripoved zgodb, ki jih motorji kmalu ne bodo več govorili.