Legendarni SUV je hibrid

RAV4 je eden tistih športnih terencev, ki jim res ne moremo očitati, da so na trg prišli v sklopu modnih trendov zadnjih let. Na svetu je že dolgo, velja za enega od pionirjev kompaktnih SUV-modelov. Dolga leta so ga ljudje pri nas kupovali predvsem v dizelski izvedbi, potem pa je podjetje v drugem delu prejšnje generacije prvič ponudilo hibridni pogon, tega v novi generaciji postavilo v ospredje in se povsem odreklo dizelskemu motorju.



Torej začnimo s pogonom, ki je kombinacija 2,5-litrskega bencinskega štirivaljnika in elektromotorja, skupna moč znaša 160 kW ali 218 KM, kar je nekaj več kot v prejšnji generaciji. Ne vem, ali zato ali še zaradi česa drugega, a tokrat se je ta hibrid res pokazal v dobri luči. V mestu je velikokrat speljal na elektriko in pozneje tako prevozil kak kilometer, vse to je prineslo za dokaj konkreten avtomobil tudi ugodno porabo, kar nekaj desetink pod šestimi litri. Je pa to še precej daleč od tovarniških 4,6 litra ..
.


Menjalnik CVT se v tem sicer pohvalno tihem vozilu ob pospeševanju še sliši, a precej manj kot prej, tudi avtocestna vožnja se zdi s tem pogonom za umirjenega voznika ustrezna, sklop je dovolj zmogljiv, brez naprezanja pospešuje in porabo je mogoče ohranjati pri sedmih litrih na 100 kilometrov.




Je pa treba dodati, da je bila to izvedba z le sprednjim pogonom, kar je seveda za varčevanje ugodnejše. Če je to avto, s katerim se veliko prevažate po mestu, zunaj njega pa po dobrih podlagah, je v redu, drugače se mi glede (samo) dvokolesnega pogona le poraja kakšen dvom. Avtomobil je namreč oblikovan dokaj robustno, ima konkretno oddaljenost od tal, kar je na slabih podlagah že samo po sebi ugodno, a kljub vsemu si takšnega izdelka ne znam predstavljati brez neke vrste štirikolesnega pogona. No, v hiši je na voljo, le preizkusiti bi bilo treba, kako se hibrid tako glede trakcije kot porabe obnese v kakih bolj hribovskih okoljih.



RAV4 se s svojimi poudarjenimi blatniki zdi večji, kot v resnici je, to je dobro. V dolžino meri ne pretiranih 4,6 metra, izkoristek prostora pa je zavidanja vreden. Res ga je povsod dovolj, seveda je najbolj razkošno v nadvse udobnih sedežih spredaj, ne dosti manj zadaj, kjer so hrbtna naslonjala nastavljiva po naklonu, sredinski tunel je minimalen in omogoča sedenje tudi potniku v sredini, manjka le še delitev sedežev v razmerju 40/20/40. Prtljažnik je preprosto dosegljiv, ima ravno dno, tudi notranja gumijasta zaščita se zdi koristna, vrata se odpirajo na elektriko.

Za volanom morda ni tako navdušujoč kot kaka honda CR-V, a vendarle vozne lastnosti niso niti malo slabe, avtomobil pa tokrat na dovolj visokih pnevmatikah tudi zelo udoben. Materiali so na pogled in otip kakovostni, le plastika je imela v vročini neki vonj. Ne zdi se mi ravno posrečena zasnova več­funkcijskega sredinskega zaslona, dosti bolje delujeta gumirani kolesci za klimatsko napravo, tako kot ličen in dobro pregleden prikaz sklopa informacij za volanskim obročem.