Ključna težava je, da smo promet enačili s cestnim prometom

Znane Slovence sprašujemo o njihovi »avtomobilistični« zgodovini in pričakovanjih, povezanih z alternativnimi pogonskimi sistemi, kot jih imajo hibridna in električna vozila. Tokrat je na naša vprašanja odgovarjal izr. prof. dr. Matej Ogrin, strokovnjak za geografijo prometa. Je avtor študij o urejanju prometa in onesnaženju zraka v mestih. Akademsko delo združuje z vodenjem nevladne organizacije CIPRA Slovenija, katere poslanstvo je skrb za trajnostni razvoj alpskega prostora.

Kdaj ste opravili vozniški izpit in kateri je bil vaš prvi avtomobil?

Konec leta 1993. Medtem ko zdaj novopečenega voznika na dan, ko opravi vozniški izpit, doma že čakajo avtomobilski ključi, je bilo pred 25 leti drugače. Do mojega prvega avtomobila je minilo še devet let, ko sem v letu 2002 končno prihranil za nakup devet let stare opel astre (iz tistih časov znani model »solza« višnjeve barve). Krstil sem jo z imenom Koza. Že prvi teden me je pustila na cedilu, a po »porodnih« krčih mi je zelo dobro služila, mislim, da polnih osem let. Ko sem se jo odločil prodati, je oglas na spletu zdržal manj kot 30 minut in Koza je dobila novega lastnika.
 

Potem so sledili …

Fiat punto, prav tako rabljen.
 

Kateri avto vozite zdaj? In zakaj?

Po fiatu je sledilo aktualno vozilo: toyota auris, ki vozi na utekočinjeno plinsko olje (LPG). Kupil sem rabljeno in jo predelal na plinski pogon. Trenutno zadostuje mojim potovalnim potrebam, in ker prevozim veliko, mi cenovni prihranek pri gorivu pomeni toliko več, hkrati pa LPG manj onesnažuje okolje.

 
Kako vidite prihodnost razvoja pogonskih agregatov za osebna vozila? Kaj menite o prihodnosti dizelskih motorjev?

Menim, da prehoda na alternativna goriva ni več mogoče ustaviti, nisem pa čisto prepričan, da bo elektrika edini množični pogonski vir. Nisem še zasledil študije, ki bi jasno pokazala, da je celokupni ogljični odtis proizvodnje in rabe električnega vozila mnogo manjši kot pri konvencionalnem vozilu. Sem pa zasledil študije, ki kažejo, da glede ogljičnega odtisa elektrifikacija ne prinaša napredka v primerjavi s konvencionalno tehnologijo. Z elektrifikacijo voznega parka se izognemo »in situ« onesnaževanju iz prometa. Glede onesnaževanja iz termoelektrarn, pa je treba reči, da lažje nadzorujemo velike točkaste vire, ki proizvajajo elektriko, kot množico manjših. Problem lahko ostaja izpust CO2.

Dizelski motorji imajo med vožnjo manjši ogljični odtis kot bencinski, če sistem prečiščevanja izpušnih plinov deluje, pa emisije delcev tudi ne bi smele biti prevelik problem. Menim, da je izganjanje dizlov iz voznega parka osebnih vozil kar počez malce pretirano. Že res, da v velikih evropskih mestih promet povzroča več kot 80 odstotkov onesnaževanja zraka in so stari dizli velik problem. Novi pa niso. Rešitev za velika mesta sta zmanjševanje celotnih obremenitev z individualnim prometom in strog nadzor nad emisijami celotnega voznega parka, ne le dizlov.

A če gremo na slovensko podeželje, kjer promet marsikje prispeva do okoli 20 odstotkov k onesnaževanju zraka, nam pregon starejših dizlov ne bo prinesel niti približno takega napredka pri kakovosti zraka, kot bi ga prenova ogrevalnih sistemov in izolacije stavb. Skratka – treba je vedeti, kaj je problem in kaj želimo. A v splošnem, treba je najprej zmanjšati in kmalu nato opustiti rabo fosilnih goriv.
 

Kateremu pogonu dajete prednost med alternativnimi rešitvami: hibridnemu ali povsem električnemu?

Tistemu, ki ima manjši celokupni ogljični odtis. Onesnaževanje ozračja je že danes tehnično rešljiv problem v obeh primerih, nevtralni ali ničelni ogljični odtis pa še zdaleč ne. Ne bi pa se zadovoljil le z elektriko kot pogonom, tudi vodik ima svoj potencial. Težiti moramo k ločevanju prometa od fosilnih goriv.
 

Kaj je za vas prioriteta: prevožena razdalja z enim polnjenjem takšnega ali drugačnega goriva ali čistost izpustov?

Tu ne vidim izključevanja. Že danes je za večino drugih avtomobilov pri hiši značilno, da so namenjeni za krajše dnevne razdalje, ki so znotraj dosega električne baterije. Vsekakor pa bi morali vsi stremeti k mnogo manjšemu izpustu CO2. Tu ne pride v poštev le drugačna raba, ampak tudi neraba. Nisem še zasledil knjige, ki bi trdila, da več ko vozimo, srečnejši smo. To vidimo le v avtomobilskih reklamah. Do neke mere to sicer velja, a to mero smo Slovenci že zdavnaj presegli.
 

Kakšen pogon bo imel vaš naslednji avto?

Kakor kaže danes, bo LPG ali elektrika.

 
Uporabljate javni prevoz?

Da, vendar ne vsak dan.
 

Se vozite s kolesom – zgolj za rekreacijo ali tudi vsakdanje potrebe?

Da. Več za vsakdanje potrebe in premalo za rekreacijo.

 
Kdaj ste se nazadnje peljali z vlakom?

Letošnjega marca.
 

Katere so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti na naših cestah oziroma v prometu? Kakšne rešitve predlagate?

To je pa zahtevno vprašanje. Najprej bi strogo ločil med pomanjkljivostmi na cestah in problemi v prometu. Prvo je le zelo majhen del (podmnožica) drugega, čeprav mnogi v Sloveniji mislijo, da je to eno in isto.
Za pomanjkljivosti na cestah bi rekel naslednje: številne državne ceste, zlasti tiste nižjega reda, so nujno potrebne prenove in bolj vnetega vzdrževanja. Vse preveč odsekov skozi naselja nima urejenih pločnikov in kolesarskih poti. To se sicer počasi spreminja, a marsikje še vedno v naseljih vidimo rekonstrukcijo odseka, ki ne vključuje gradnje pločnikov. To je nesprejemljivo.

Glede težav v prometu je pa celovit odgovor verjetno predolg za ta prispevek. Rekel bi le, da je ključna težava ta, da smo v Sloveniji od 80. let promet enačili le s cestnim prometom, tega pa večinoma z avtocestami. Tako imamo danes javni promet marsikje na najnižji točki kakovosti ali ga sploh ni. Zato železniški potniški promet po obsegu nazaduje (in to v času, ko potovalne potrebe hitro naraščajo), komaj zgrajene avtoceste pa se nam hitro polnijo, saj skoraj vse prometno povpraševanje preusmerjamo nanje. In kot dokaz, da smo vendarle potomci Butalcev, v odgovor na to neskladje načrtujemo nove posodobitve avtocest, kar je drago in dolgoročno neučinkovito, saj se nove zmogljivosti polnijo hitreje, kot smo jih sposobni graditi. Hkrati pa bo to neskladja v slovenskem prometnem sistemu še povečalo, tako na regionalni ravni kot na ravni primerljivosti prometnih sistemov. Očitno se glede tega v preteklih 25 letih nismo nič naučili.