Hočem imeti ta avto, hočem ga imeti takoj

Natančni rojstni dan smo sicer za kak mesec zamudili, a ob velikih jubilejih pomembnih avtomobilov se lahko kaj napiše tudi še v letu, ko jih obeležujejo. Takšna slavljenka je najbolj čislana avtomobilska mačka vseh časov, jaguar E-type, ki letos praznuje 60 let.

Tako kot že lani zaradi virusne krize tudi v Ženevi ni bilo slovite avtomobilske razstave, a če bi bila, bi na njej kak dogodek gotovo posvetili jaguarju E-type, ki so ga prav tam pred šestimi desetletji prvič pokazali širši javnosti. Mrzlično pripravo tistega dogodka, ki bi se skoraj sprevrgel v polom, smo sicer že kdaj omenili, pa naj bo še enkrat: E-typa so imeli pri Jaguarju dokončanega, doma so ga po tihem dali poskusiti nekaj ljudem, pa jim je zmanjkalo časa za običajen transport na razstavo. Tako so v en primerek kupeja v tovarni v Browns Lanu v Coventryju posadili predstavnika za tisk, da se je odpeljal proti Švici. Malo pred ciljem ga je še opral, potem pa so ga razkazali povabljenim novinarjem na večerji v eni od ženevskih restavracij. Na razstavišče so malce za njim na enako, enajst ur dolgo vožnjo s hišnim testnim voznikom poslali še kabrioletnega E-typa, da so nekako potešili veliko zanimanje.



Avtomobil je bil res senzacija, večkrat so bile zapisane besede Enza Ferrarija, ki je le redko pohvalil kakega tekmeca, takrat pa je izjavil, da tako lepega avtomobila še nikoli niso izdelali. Njegove poteze je marsikdo opisoval v navezi z erotiko, sam pri avtomobilih teh enačb ne zaznam in bi rekel, da je jaguar E-type enkratna kombinacija elegance, športnosti, skoraj tudi nežnosti. Malce je morda k njegovi aerodinamični obliki, ki je posebej vidna s strani, prispevalo to, da ga je zasnoval inženir Malcolm Savyer, ki je pred Jaguarjem med drugo vojno delal za britansko letalsko družbo Bristol. Je bil pa pri oblikovanju ves čas prisoten in dajal predloge tudi ustanovitelj družbe William Lyons, čeprav ni imel tovrstne izobrazbe.

Frank Sinatra ga je hotel imeti takoj

E-type je bil podobno zmogljiv kot primerljivi športniki dražjih znamk, npr. aston martin DB4 ali ferrari 250 GT, vednar s takratno ceno dobrih dva tisoč funtov od njiju precej cenejši. No, čisto zastonj ni bil, pri mediju GQ so izračunali, da bilo takratnih 2160 funtov ob upoštevanju inflacije danes približno 47 tisočakov in torej še nekaj več evrov.



Pogon, ki so ga prenesli iz enega prejšnjih modelov, je bil bencinski vrstni šestvaljnik z močjo 256 konjev ter navorom 250 Nm; avto je bil hiter. Potniško kabino za dva so naredili iz aluminija, vzmetenje je imelo spredaj in zadaj posamične obese, vsa štiri kolesa kolutne zavore, pogon je bil na zadnji kolesi, volanski sistem precej neposreden. Lahko je vozil kot kupe ali kot kabriolet, kasneje je dobil še podaljšano izvedbo z manjšo zadnjo klopjo. V tem iskanju večje praktičnosti ni bilo več toliko elegance, ta izvedenka ni bila prav uspešna.



E-type se je pojavil v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so veljala za cvetoče obdobje avtomobilske industrije, tudi vzpona Anglije. Vozile so ga mnoge znane osebnosti, kot so bili nogometaš George Best, Beatle George Harrison, igralec Tony Curtis … Ko ga je videl na razstavi v New Yorku, je menda tudi legendarni pevec Frank Sinatra rekel: »Hočem imeti ta avto, hočem ga imeti takoj.«

V kasnejših letih je imel E-type, ki drugače od predhodnikov (C-type, D-type) sicer ni imel kakih posebnih uspehov na športnih tekmovanjih, celo dvanajstvaljni motor. V proizvodnji je bil do leta 1975, skupaj so jih na ceste zapeljali več kot 70 tisoč.
Jaguar je seveda poskušal tudi z nasledniki, ki so bili bolj ali manj hvaljeni, a takšnega uspeha ni bilo nikoli več, pravzaprav tudi podjetje nikoli več ni bilo tako uspešno. Ko je šel E-type na trg, so bili še samostojni, ko se je poslovil, so bili že pod okriljem nesrečne združbe British Leyland.

Na elektriko za Harryja in Meghan

Jaguarju tudi zadnja leta ne gre posebej dobro. Potem ko se je z njimi mučil Ford, se s to znamko in z Land Roverjem že nekaj let ukvarja indijski lastnik Tata. Nedavno so na čelo postavili poprejšnjega Renaultovega direktorja Thierryja Bolloréja, ta pa je napovedal, da bodo po letu 2025 vsi novi jaguarji električni.



V nasprotju z Renaultom, ki iz muzeja vleče legendarne modele in jih pripravlja na električni pogon (na primer renault 5), pa pri Jaguarju česa takšnega še nismo slišali. Sicer je še v spominu, da so E-typa pred leti za princa Harryja in Meghan Markle ter njuno poroko predelali na električni pogon, kar je vodil hrvaški specialist za superelektrične pogone Rimac, drugega pač ne.

A se moramo strinjati z enim od komentatorjev, da v te legendarne klasike danes le zaradi duha časa nima smisla na vsak način tlačiti elektrike. Marsikateri oblikovalec, npr. precej cenjeni dolgoletni Jaguarjev guru Ian Callum, je izjavil, da takih ikon že zaradi velikega spoštovanja ne moreš oziroma nočeš oživljati ali ponavljati. Ne nazadnje je E-type že vrsto let del elitne stalne avtomobilske zbirke muzeja Moma v New Yorku.

Ampak vsaj kaj bodo Britanci iz te obletnice le poskusili potegniti. Njihova enota, ki se ukvarja z omejenimi serijami izdelkov, pravijo ji Jaguar Classic Operations, pripravlja šest parov (kupeja in kabrioleta) prvih E-typov, skoraj povsem takšni so kot nekoč, znotraj bo le kaka novodobna stvarca, kot npr. navigacijski sistem ali možnost prostoročnega telefoniranja. V sivi barvi bodo kupeji in britansko zeleni kabrioleti, tako kot tista dva iz leta 1961, ki sta se odpravila v Ženevo. V kupeju bodo v kabini vgravirane besede Williama Lyonsa, ki jih je takrat izrekel prvemu vozniku: »Sem mislil, da ti ne bo uspelo priti«, ko je klical drugega v Browns Lane, pa: »Pusti vse in pripelji kabrioleta sem.«

Če je bil jaguar E-type nekoč dokaj dostopen avtomobil, pa bo tokrat cena divja – tu gre predvsem za lov na vsega polne zbiratelje, ki jim morda še manjka česa, prav gotovo pa ne denarja. No, jih bodo pa čez čas, pravijo, da že prihodnje poletje, povabili na ponovitev vožnje iz Coventryja v Ženevo.