Prvaki v fair playu prihajajo iz Slovenije

Trbovlje – Osvojiti Mexico in pasti dol! Robert in Primož, dva od šestčlanske reprezentance, ki je na nogometnem svetovnem prvenstvu brezdomcev v Mehiki zastopala Slovenijo, sta fizično sesuta, ta čas, ko glava še vedno plava v mehiških oblakih. Zadnji atom energije jima je pobralo prvenstvo, s katerega se je ekipa vrnila z najbolj cenjeno vseh medalj: medaljo za fairplay.

Trije Trboveljčani, dva Hrastničana in Ljubljančan so v Mehiki sestavljali slovensko nogometno brezdomsko ekipo. V resnici je le eden od njih »pravi« brezdomec. »Drugi smo na socialki,« se smeje branilec Robi Andrejaš. V ekipo jih je povabil zavod Socio iz Celja za nagrado za trud v programu socialne aktivacije ranljivih skupin. Zavod je že od leta 2010 uradni partner svetovne organizacije Homeless World Cup. Direktorica Suzi Kvas letošnjo ekipo opisuje s presežniki: »Srčni, prijazni, navdušujoči. Z vsako igro je samozavest rastla, predvsem vsi igralci so se počutili ponovno sprejete. S povabilom na prvenstvo, so rekli, smo jim odprli nova vrata na življenjski poti, jim pokazali, da so zaupanja vredni, in spoznali so, da lahko tudi sami marsikaj naredijo za to, da so v družbi kljub vsem težavam, ki jih pestijo, pozitivno sprejeti.«

Cilj je slovenska odprava torej dosegla: socialne meje nogometne šesterice, ki se skozi dneve prebija s socialno podporo, so za teden dni izginile, se zabrisale. V Mexicu so Robert Andrejaš, Primož Klarer in Aljoša Rajbar iz Trbovelj, Bojan Hribar in Alen Odžić iz Hrastnika ter Nenad Radosavljević iz Ljubljane blesteli. V očeh mladih Mehičanov so bili zvezdniki, prvaki v fair playu in vzorniki. »Nekega dne nas je na ulici ustavila družina iz Teksasa. Ker smo bili glasni, so postali pozorni na naš 'čudni' jezik, na koncu pa so ugotovili, da govorimo enako kot najnovejši zvezdnik Dallasa Dončič. 'Ga poznate?' so nas vprašali,« smeje se pripoveduje Primož.


 

Brezdomec v novem »domu« s petimi zvezdicami

Slovenska ekipa s trenerjem Mitjo iz Litije na čelu je bila na prvenstvu najmanj številna, zato so bili »kar naprej na igrišču«, in med najstarejšimi, zato tudi najbolj utrujenimi: povprečna starost je bila okrog 40 let. »A bili smo prvaki v srčnosti, s tekmeci smo se rokovali, se kljub porazu objemali, navijali tudi za tiste, ki so nas premagali. Z nikomer se nismo prepirali, vsem smo pomagali. Veljali smo za ekipo, ki igra najbolj pošten nogomet,« našteva Alen, letnik 1984, sicer najmlajši v ekipi. Robert, 42-letni brezposelni avtomehanik, ki je iz Mexica prinesel bojno rano na roki, podplutbe pod rebri ter nevarno otekle noge, dodaja: »Zasavci smo taki, kot smo. Zato se je z nami celo Nenad iz Ljubljane, ki je res 'pravi' brezdomec, počutil kot doma.« Nenad živi v zavetišču, medtem ko je imel njihov novi začasni mehiški dom kar pet zvezdic! Bil je v hotelu sredi megalomanskega Mexica ... »Žal je bilo prehitro konec, bili smo sanjska ekipa in zmagovalci prvenstva, kjer ni največja čast zlata medalja [to so prejeli Mehičani], temveč medalja za fair play,« pravi napadalec Bojan, ki je nasprotnikom z vsega sveta zabil šestnajst golov.

In koliko jih je »požrl« branilec Primož, ki je od glavnega sodnika v dar za pošteno igro dobil zeleno piščalko, kar se doslej menda še ni zgodilo? »Ja, vse!« se smeje 39-letni brezposelni kuhar z desetimi leti delovne dobe, ki živi pri starših – a v svojem gospodinjstvu. Za švedske standarde je Primož »skoraj« brezdomec. Suzi Kvas pojasnjuje, da v Evropi različno pojmujejo brezdomstvo: »Mlad človek do 27. leta starosti, ki živi pri starših in je brez službe, na Švedskem velja za brezdomnega. Za prvenstvo brezdomcev oziroma ranljivih skupin pa velja, da so vanj vključene osebe, ki imajo kakršne koli težave – od odvisnosti, duševnih motenj, brezdomstva … – in so zaradi tega izključene iz družbe.« Srčnost na nogometnem terenu in zunaj njega je bila tista, zagotavlja edini »atlet« v slovenski ekipi Aljoša, ki je že prve dni vzbudila pozornost domačinov in udeležencev prvenstva: »Slovenci smo bili glavna atrakcija.« Toda na igrišču, priznava, so morali zelo paziti drug na drugega: »Zahodnjaki so neverjetno bojeviti in tekmovalni. Kot buldožerji so. Na trenutke je bilo, kot bi tri konje spustili name.«​


 

Robert piše Čeferinu

Robert, nekoč član državne reprezentance v snowboardu, ki je v slovenski ekipi veljal za največjega borca za pravice, je za bliščem prvenstva kmalu spoznal tudi mehiško revščino: »Zato smo mehiškim tekmovalcem podarili svoje športne copate pa majice …« Primož doda: »Ko vidiš te ljudi, ugotoviš, da je Slovenija – Amerika, da nam je v resnici lepo.« Še lepše pa bo, je prepričan Robert, ko mu uspe prepričati predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, da jim Nogometna zveza Slovenije dovoli obdržati trenirke iz Mehike. Te dni mu bo napisal pismo …