Neomejen dostop | že od 9,99€
Fizik profesor dr. Griša Močnik z Instituta »Jožef Stefan« in Univerze v Novi Gorici že leta proučuje onesnaženost zraka. Lani je skupaj s sodelavci prejel Puhovo nagrado za razvoj inovativne metode ter instrumentov za merjenje aerosolov. Pravi, da je kakovost zraka v Ljubljani slaba, čeprav pod mejo, ki jo mopušča direktiva EU. Za boljši zrak bi morala država prepovedati mala kurišča in domisliti subvencionirani sistem javnega prevoza.
Jaroslav Jankovič
Zrak v Ljubljani se izboljšuje, vendar so koncentracije delcev PM2.5 in PM10 še vedno močno nad starimi (2005) in lani sprejetimi novimi priporočenimi mejnimi vrednostmi Svetovne zdravstvene organizacije. Evropska okoljska agencija ocenjuje kakovost zraka v Ljubljani kot »slabo«. Število dni s preseganjem mejne vrednosti delcev PM10 je sicer pod mejo, ki jo je leta 2008 postavila v direktivi EU (Direktiva 2008/50/EC). Tudi letna mejna koncentracija je pod mejno vrednostjo, veljavno v EU. To je vse vidno na: https://www.eea.europa.eu/data-and-maps/dashboards/air-quality-statistics-expert-viewer.
A zniževanje koncentracij delcev PM10 in PM2.5 ni enakomerno. Zato je vprašanje, koliko je izboljšanje posledica sprememb pri izpustih virov, koliko pa sprememb vremena in podnebja, ki močno vplivata na redčenje izpustov. V tem kontekstu, in samo v tem, so podnebne spremembe koristne. Hkrati pa delci PM tudi niso edini indikator kakovosti zraka, so pa najbolj problematični. Če izvzamemo problem ozona poleti in NOx, ki ima podobne vire kot delci, to je predvsem promet.
Ne, Ljubljano in okolico je treba obravnavati skupaj na regionalni ravni.
Nobena kotlina v okolici Alp ni dovolj »prepihana«, da bi bila disperzija onesnaževal dovolj močna in bi znižala koncentracije.
Ljubljana je na 260. mestu od 323 mest v Evropi (od 32 članic EEA).
V Ljubljani imamo več problemov, a ključni so štirje: kurjenje na les v mestu in bližnji okolici ter promet v mesto in v mestu.
Lokalne skupnosti, še posebej mesta, bi morala prepovedati mala individualna kurišča na trda in tekoča goriva, razen plina. In to prepoved zelo natančno preverjati. Način, kakršen velja v Sloveniji, kjer lahko izbiramo dimnikarja, ne funkcionira. Tudi inšpektorjev je premalo. A glavni problem ni nadzor, pač pa energetska revščina. Prepovedanim načinom ogrevanja morajo država in lokalne skupnosti ponuditi cenejše in čistejše alternative. Subvencionirane sisteme daljinskega ogrevanja. Pri prometu bi morala večja mesta in država uvesti hiter, učinkovit, poceni in preprost subvencionirani sistem javnega prevoza, kjer lahko kombiniramo in spreminjamo načine mobilnosti. Mesta morajo omejiti promet v mesto in v mestu. Vedimo, da se v Ljubljano vsak dan pripelje 125.000 avtomobilov.
Ne prav veliki, saj je večina dizelskih vozil novih. Med leti 2011 in 2019 se je delež dizlov povečal iz dobre tretjina na polovico, a vsi ti avtomobili imajo filtre. Potrebno je najti in izločiti vozila, ki močno, desetkrat do stokrat močneje onesnažujejo. Zaostriti je treba režim na tehničnih pregledih in preprečiti goljufije. Omejiti je treba ves promet v mestih, saj to izboljša kakovost življenja tudi na načine, ki niso povezani s kakovostjo zraka.
Zelene površine zvišujejo kakovost življenja. Ukrepi morajo biti ciljani na problem, to pa so izpusti in ne koncentracije. Zelene površine ne zmanjšujejo izpustov, zato niso mišljene kot ukrep za zmanjšanje onesnaževanja. Lahko pa pomagajo pri večji disperziji in zato se izpusti razredčijo.
Te peči lahko učinkovito zmanjšajo izpuste, če z njimi zamenjamo tiste, ki najbolj onesnažujejo. To je sicer težko, saj potem biomasa (drva, peleti, sekanci) ni več poceni gorivo. Biomaso bi za gorivo lahko uporabljali samo v velikih kurilnih napravah z učinkovitimi sistemi čiščenja izpustov. Centralizacija zgorevanja v velikih napravah in sistemi subvecioniranega daljinskega ogrevanja so najboljši način zmanjšanja onesnaženja.
S stališča zmanjševanja onesnaženja zraka z delci je to nepomembno. S stališča izpustov CO2 je to mala izboljšava. Najbolj k zmanjšanju onesnaženja prispevajo avtomobili, ki jih ne kupimo ali pa jih pustimo doma, v službo ali šolo pa se odpeljemo s kolesom ali javnim prevozom.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji