»Vračamo se v čas, ko so bile ženske tako malo vredne«

Raziskovalka socialne pravičnosti in zagovornica univerzalnega temeljnega dohodka, ki je magistrirala iz političnih znanosti na Srednjeevropski univerzi, vodi priljubljeno feministično turo po glavnem mestu. Z njo, kot pravi, ženske postavljajo v prostor, ki jih je sicer izbrisal.

Samo štiri ulice v Ljubljani so bile po letu 1991 poimenovane po ženskah, pripoveduje vodja feministične ture, ki jo v prestolnici organizirajo pri Zavodu Urbana Vrana. Prav tako je malo ženskih spomenikov. »Gre za sistemsko preziranje ženskih dosežkov, preziranje pomembnosti žensk v družbi,« poudarja Jasmina Jerant, ki bo danes v okviru festivala Mesto žensk prvič vodila tudi feministično kolesarsko turo po mestu.
 

Pravice so danes zapisane črno na belem. Toda zakaj izključevanje, neenakopravnost in neenakost ostajajo?

Zelo težko je govoriti, zakaj je tako, predvsem zato, ker ni ne družbene ne politične volje, da bi bilo drugače. Je pa veliko aktivističnih skupin in nevladnih organizacij, ki opozarjajo in se borijo, medtem ko kot družba še nismo pokazali dovolj zrelosti, da bi razumeli, da so pravice žensk človekove pravice. Hkrati z razraščanjem neofašizma in neokonservatizma prihaja znova do nadzora nad ženskim telesom, odločitvami, spolnostjo, vse se skuša potisniti nazaj v čas, ki naj bi bil že mimo, in to na račun ženske družbene skupine, ki bo tako v še slabšem položaju.

Kako se epidemija in z njo povezani ukrepi, ki jih je sprejemala država, odražajo v družbenem položaju žensk?

Ena prvih opaznejših posledic je bila porast družinskega nasilja. Na policiji je bilo med karanteno, torej v marcu in aprilu za četrtino več prijav, društvo SOS je imelo v določenem trenutku stoodstotni porast prijav nasilja, in pri tem je treba vedeti, da veliko nasilja ostane neprijavljenega. Prav tako je opaziti, da je bilo nasilje bolj kruto, saj za ženske in otroke ni bilo izhoda. Nikamor niso mogli zbežati. Hkrati se mi pri tem zdi neverjetno, da se pogovarjamo o tem, kako so otroci iz nasilnih družin veseli, da so se lahko spet vrnili v šole, namesto da bi se pogovarjali o tem, kako bomo uredili, da bodo otroci varni tudi doma.

Tudi nevidno delo je naraslo, in to pomeni predvsem žensko delo, ko so večinoma prav one bile tiste, ki so ostale doma in poleg službe skrbele še za otroke, njihovo izobraževanje in gospodinjstvo. Veliko jih je v partnerskih odnosih, tako da niso bile same v tem, toda procentualno so ženske prevzele največjo količino dela. Potem so tu še ženske, ki delajo v, denimo, epidemiološko tveganih poklicih, kot so zdravstvene ustanove in domovi za starejše. Po podatkih Mirovnega inštituta je med medicinskimi sestrami, bolničarkami in babicami kar 88 odstotkov žensk, v domovih za starejše je preko 96 odstotkov zaposlenih žensk, med zdravniki je 63 odstotkov žensk. Potem so tu še prodajalke in trgovke, kjer je prav tako več kot 65 odstotkov žensk, ki so prav tako bile med najbolj ogroženimi. In kar je povedno pri tem, je, da to ni nič novega. Če pogledamo podatke o epidemijah v preteklosti, tudi stoletja nazaj, so bile ženske tiste, ki so najbolj nastradale, in najrevnejši. Skozi koronavirusno krizo se je položaj tistih, ki so bili prej v slabem položaju, slabša in slabša se tudi položaj žensk. Toda prav zdaj je treba biti pozoren, saj se krize izrablja, da se določenim družbenim skupinam jemlje pravice, torej že pridobljeno in izbojevano.


 

Trenutno potekajo javne razprave o spremembi definicije posilstva. Zakaj je za politično oblast problem »samo da pomeni da«?

To je povezano z nadzorom nad ženskim telesom. Žensko telo je na neki način v lasti družbe, države, kar pomeni, da se od njega zahteva, da rodi, če se le da, večkrat. In če se zgodi posilstvo, to ne izpade kot nekaj, kar je narobe, saj žensko telo tako ali tako ni njeno, ampak v lasti nekoga drugega. To zveni metaforično, toda če pogledamo način govora o tem, »koliko žensk je posiljenih, umorjenih, pretepenih«, je, kot da gre za naključno pasivno tragedijo, ne pa za aktivni zločin, za zavestno odločitev. Govor bi morali konkretizirati in govoriti o tem, »koliko moških je posililo, umorilo, preteplo koliko žensk«. In to se kaže tudi v primerih, ko je posiljena speča ženska in sodni mlini odločijo, da ni bila posiljena, saj je spala, čeprav ona trdi, da je bila. Spet drsimo nazaj v konservativno, spet se vračamo v tisti čas, ko so bile ženske tako malo vredne in ko njihovo mnenje ni nič štelo. Toda ženska zgodovina je zgodovina bojev, pri čemer je na prehodu iz 19. v 20. stoletje pomembno vlogo odigralo tudi kolo. Kolo je spremenilo modo, končno so se ženske znebile korzetov in začele nositi hlače. Tako so postale mobilne in bolj samostojne.
 

Na kolesih boste tudi na današnji feministični turi v okviru festivala Mesto žensk.

To je premiera kolesarske feministične ture, ki je nadaljevanje tiste po središču mesta, na kateri hodimo in ki jo v sklopu Zavoda Urbana Vrana vodimo več kot tri leta. Sta pa to turi, speljani po poteh in obeležjih, oziroma bolje, neobeležjih, po pozabljeni, skriti zgodovini žensk v Ljubljani, njihovih dosežkih, osebnih zgodbah in vsem tem, kar je ostalo zabrisano.
 

Kakšne so zgodbe žensk, ki so v mestu skrite?

Zelo malo ulic v Ljubljani se imenuje po ženskah, samo približno trije odstotki, in še te so navadno v bolj odmaknjenih delih mesta ali pa so bizarno kratke. Ulica, poimenovana po Ivani Kobilca, denimo, je dolga natanko 115 metrov, kar človek prehodi, če hodi zelo počasi, v eni minuti. In še ta je dobila to ime pred nekaj leti. Med vsem tremi odstotki ulic se jih samo 12 imenuje po kulturnicah, umetnicah in znanstvenicah, vse druge pa po partizanskih in vidnih političnih osebnostih in so bile poimenovane po drugi svetovni vojni. Po letu 1991 so bile v skoraj tridesetih letih demokratične države po ženskah poimenovane zgolj štiri ulice v glavnem mestu.
 

Zakaj je tako?

Razlog je kontinuirano sistemsko preziranje ženskih dosežkov in pomembnosti žensk v družbi. To je izbris in pomeni postavitev na stranski tir. Toda ne vem, koliko je znano, da je prvi doktorat znanosti v Sloveniji zagovarjala ženska. Prvi operni libreto v slovenskem jeziku je napisala ženska, braillovo pisavo je v Slovenijo pripeljala ženska. Imamo alpinistko, ki je med obema vojnama postavila plezalne poti, ki še danes veljajo za ene najtežjih, in hkrati je bila prva lastnica verige kinematografov v Sloveniji. Imamo tudi svetovno znano plastično kirurginjo, zaslužno za to, da se pri opeklinah presaja koža. Imamo številne izjemne pisateljice, pesnice, imamo arhitektke, katerih delo je prav tako nevidno in skrito pod moškimi podpisi in v njihovi senci.


 

Kako se spreminja izključevanje žensk in boj proti temu s spremembami družbenih sistemov? In kako se to odraža v mestu?

Prva ženska gibanja pri nas so nastala v 19. stoletju približno istočasno z gibanji drugod po svetu in so se borila za družbene, politične in ekonomske pravice, za pravico do zaposlitve, športnega in umetniškega delovanja, izobraževanja. Pomembni pri nas sta bili Splošno slovensko žensko društvo in Slovensko društvo učiteljic. To se je že takrat borilo za enako plačilo s sloganom Enako delo za enako plačilo. V prostoru in mestu se ta zgodovina kaže tako, da ko so po drugi svetovni vojni ženske dobile zdravstvene, ekonomske, socialne in politične pravice ter institucionalno podporo, je bilo tudi več ulic poimenovanih po ženskah, to je dediščina socializma. Ženske so postavili v prostor, medtem ko družba po letu 1991 na vse to malce pozablja. Povedno je že to, da so bile odtlej v glavnem mestu po ženskah poimenovane le štiri ulice. Govori pa se, da bo Ljubljana postavila spomenik Ivani Kobilci. Šele zdaj, a vendar.