V palači Cukrarna načrtujejo knjižnico za mlade

Ljubljana – MKL konec maja praznuje deseto obletnico združitve šestih, prej samostojnih enot –knjižnic Prežihov Voranc na Viču, Otona Župančiča v Centru, Jožeta Mazovca v Mostah, knjižnic Bežigrad in Šiška ter Slovanske knjižnice – v enotno knjižnico. "Za takšno institucijo pa 10 let še ni veliko, veliko še imamo mladostniškega začetniškega zagona," pravi direktorica Teja Zorko.

Diplomirana literarna komparativistka mag. Teja Zorko, ki vodi MKL od lanskega septembra, je tu zaposlena od vsega začetka. Po študiju primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti (FF) je ob delu končala še magisterij na oddelku za bibliotekarstvo in knjigarstvo na FF. Najprej je na viški knjižnici skrbela za domoznansko zbirko, tam je bila nekaj časa tudi pomočnica direktorice. Ob združitvi knjižnic v enotno MKL je leta 2009 začela voditi enoto Slovanske knjižnice, ki je center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke, in jo je vodila do lani, ko je postala direktorica MKL. Kot pravi, je ponosna, ker je dobila visoko podporo med zaposlenimi, kar pa občuti tudi kot veliko odgovornost.

Septembra lani ste prevzeli vodstvo MKL, ki je z vsemi svojimi enotami, skupaj jih ima kar 35, največja splošna knjižnica v Sloveniji, kaj je za vas največji izziv?

To je že samo vodenje tako velike knjižnice, pa tudi, kako ohraniti raven kakovosti, ki jo je vzpostavila moja predhodnica Jelka Gazvoda in jo tudi nadgraditi. Pozorni moramo biti, v katero smer se bo knjižnica razvijala, pa tudi, kam usmeriti ustvarjalno energijo več kot 200 zaposlenih. Omeniti je tudi treba, da skupaj z MOL v palači Cukrarna načrtujemo knjižnico za mlade. Tega se veselimo, mladi so namreč najtežje ulovljiva ciljna skupina uporabnikov knjižnice in so trd oreh, projekt pa je še v nastajanju. Potrebujemo tudi nov Bibliobus za potujočo knjižnico, ta je star že 10 let. 

MKL, konec maja praznuje deseto obletnico združitve v enotno knjižnico, kako jo boste proslavili?

Največji poudarek temu jubileju bomo dali kar na tradicionalni dan MKL, ki bo letos 8. junija, ko se knjižnica preseli iz stavbe na pločnik, v Stritarjevo ulico, se pomeša med meščane in turiste, pripravi otroški živ žav in živo glasbo. Takrat podelimo tudi nagrade za naš bralni projekt za odrasle Mesto bere, kar bo ob letošnji obletnici še bolj izpostavljeno.  

Kakšne prednosti je prinesla združitev?

Predvsem se je racionaliziralo poslovanje. Največja prednost je v tem, da lahko tako velika ustanova, kot je MKL, ustanovi določene skupne službe, na primer razvojni oddelek, ki si ga majhne knjižnice prej niso mogle privoščiti. Tako lahko veliko vlaga v razvoj stroke, išče nove in inovativne rešitve, kar je pomembno za razvoj knjižnic tudi na nacionalnem nivoju. Upamo in se trudimo, da bi vse slovenske splošne knjižnice imele korist od tega, kar uspemo razviti pri svojem delu.

Kaj je po vašem največji dosežek MKL v zadnjem desetletju?

Dosežkov je veliko, tudi projektov, in težko je reči, kateri je največji. Med prvimi je zagotovo vpeljava enotne izkaznice urbana. Treba je bilo združiti vse baze knjižnic, ki so bile prej ločene, to je bil velik finančni vložek, potrebno je bilo tudi veliko dela zaposlenih, odprli in prenovili smo kar nekaj knjižničnih enot, Šentvid kot »zeleno eko knjižnico«, knjižnici Zalog in Savsko naselje, vzpostavili smo nagrajeno spletno stan in oblikovali poseben učni center za uporabnike in zaposlene, ki se odlično razvija.

Poleg 20 knjižnic v Ljubljani so enote MKL še v sedmih občinah: v Vodicah, na Horjulu, Igu, v Dobrovi - Polhovem Gradcu, Brezovici, Škofljici in Velikih Laščah. Kakšne so prednosti in slabosti delovanja na tako širokem območju?

To, da skrbimo za mesto s širšo okolico, vidim kot bogastvo za našo knjižnico in dodano vrednost. Delovanje MKL v več različnih tipih okolja predstavlja organizacijske, vodstvene in razvojne izzive. V naši mreži so združene knjižnice, ki delujejo v urbanem središču, ki morajo biti oblikovane drugače kot knjižnica, ki deluje v primestnem ali podeželskem okolju. Predvsem tu je vloga knjižnice drugačna, saj je tudi središče kulturnega dogajanja, v njej se dogaja več stvari, kraj bolj živi z njo, to pa je treba upoštevati tudi pri oblikovanju knjižne zbirke. V mestnem okolju pa se lahko na primer ena enota knjižnice bolj razvija kot multimedijska, druga je lahko popoldansko pribežališče za otroke in podobno. Ob vsem tem pa je treba komunicirati s sedmimi občinami, ki so pogodbene partnerice, skupaj načrtujemo in usklajujemo delo. 

Ali je branje knjig dovolj priljubljeno? 

Imamo konstantno število aktivnih članov, dobrih 84.000, ki narašča zelo počasi, želeli bi si, da bi bilo to hitreje. Meščani, ki zahajajo v knjižnico, niso slabi bralci, poskušamo pa privabiti čim več neuporabnikov. Tako si stalno izmišljujemo nove načine, kako privabiti bralce. Temu je tudi namenjen Dan MKL, ko knjižnica izstopi iz svoje stavbe na ulico, med ljudi, da je bolj vidna in opozori nase tudi tiste, ki morda ne vedo, kje sploh je. Projekt Mesto bere je v celoti namenjeno temu, da bi uporabnikom ponudili kakovostno literaturo, da bi jih namesto na popularne lahkotne romane opozorili na odlično literaturo, ki ni tako opazna. Vsako leto promoviramo eno področje, letos je to azijska literatura – japonska, kitajska itd. Ta projekt ima vsako leto več udeležencev, čedalje več je tudi bralcev, ki preberejo skoraj vse s tega seznama, ki vključuje 60 romanov. Želimo si pridobiti čim več takih odličnih bralcev.

Med zanimivimi projekti MKL so tudi Poletavci, NajPoletavci, Maček v žaklju, Knjižnica ob vodi, Ciciuhec, Potujoča knjižnica ... Ali letos načrtujete še kakšen nov projekt?

V strateškem načrtu do leta 2021 se usmerjamo predvsem na dve ciljni skupini: na mlade in na starejše. Vse, kar delamo na starejše, bi jim radi ponudili na bolj viden način in oblikovali več zanimivih projektov. Zelo zanimiv projekt za starejše je natečaj Zgodbe mojega kraja. Kmalu bomo imeli zaključek prvega natečaja, dobili smo 56 prispevkov, kar je za začetek veliko. Prepoznali smo potrebo, da naši uporabniki in tudi širše, starejši iz vse Slovenije, zelo radi z nami delijo zgodbe o tem, kako je bilo včasih, kako se je razvijal njihov kraj, tudi deli Ljubljane itd. Veliko imajo za povedat in knjižnica je poklicana, da to zbira in ohranja. To niso zgodovinski dokumenti, ampak vseeno dragocena, življenjska pričevanja navadnih ljudi, ki bi se sicer izgubila. Ta projekt ima veliko prihodnost in ga bomo še razvijali. Jeseni, 16. novembra, pa bomo v Slovanski knjižnici obeležili stoletnico Cankarjeve smrti z nepretrganim celodnevnim branjem Cankarjevih del, h glasnemu branju bomo povabili kar sto bralcev. Jeseni, ko se bo začelo študijsko leto, pa bomo čitalnico Slovanske knjižnice odprli do 22. ure, da bi prišli naproti študentom, ki potrebujejo miren študijski prostor.  

Kako pa je s tehnološko opremljenostjo knjižnice?

Velik zalogaj je oprema knjižnice z RFID tehnologijo, tudi za naše financerje. Knjižnico Otona Župančiča v centru ter knjižnico Bežigrad smo že opremili, v kratkem bomo namestili še knjigomate. Ta sistem bi radi uveljavili čim prej v celotni mreži vseh 35 enot. Zdaj je namreč gradivo, ki ga lahko bralci vračajo v katerikoli enoti, in še ni obdelano, pesek v kolesju; nekatere knjige so že obdelane, druge še ne. Knjige, ki še niso obdelane, je treba reševati posebej. Nov postopek s frekvenčnim čitalcem pa je veliko hitrejši in bolj pregleden. Želeli bi, da bi osnovno storitev, to je manipulacijo izposoje in vračanja knjig, avtomatizirali, da s tem zaposleni ne bodo več obremenjeni in da bi si lahko uporabniki lahko sami postregli z gradivom. Knjižničarji pa bi se tako lahko ukvarjali z nadgradnjo storitve, svetovanjem in z drugimi vsebinsko bolj bogatimi stvarmi, ki so v knjižnici še kako potrebne. 

Kako sta se med uporabniki prijela projekta Halo knjiga in uvedba knjigomatov za samostojno izposojo in vračanje gradiva?

Za zdaj imamo knjigomat samo v manjši enoti v Šentvidu, ki smo jo obnovili pred nekaj leti in takrat tudi opremili z RFID tehnologijo ter postavili knjigomat. V nadaljevanju bomo s knjigomati najprej opremili knjižnico Otona Župančiča v centru, nato enoto za Bežigradom in tako naprej. Projekt Halo knjiga je logistično zelo zahteven projekt in je v pripravi. Pb uvedbi vračila izposojenih knjig v katerikoli enoti pa razmišljamo še o drugi plati, to je naročanju v katerikoli enoti, kar bo verjetno steklo drugo leto. 
 

Ali ste zadovoljni s poslovanjem?

Letno obrnemo približno dobrih 8 milijonov evrov, večinski financer je MOL, ki prispeva približno 80 odstotkov, nekaj prispeva ministrstvo za kulturo, nekaj pa imamo lastnih prihodkov s članarinami in zamudninami. Omeniti je potrebno tudi prispevek občin pogodbenih partneric. Vedno poslujemo pozitivno, s približno 100.000 evri presežka; pri tako veliki knjižnični mreži je potrebno imeti neko rezervo, saj lahko pride tudi do nepredvidenih stroškov. Poslovanje je bilo vedno pozitivno in načeloma smo zadovoljni, tudi ko vidimo, s kakšnimi težavami se morajo spopadati nekatere druge knjižnice v Sloveniji, ker ne prejemajo dovolj finančnih sredstev iz svojih lokalnih okolij. MOL in župan nam dobro stojita ob strani, denarja pa ni nikoli dovolj, posodabljati je treba tehnično in IKT opremo, saj moramo slediti razvoju in imamo še veliko ambicij. Danes je nujno fizično knjižnico digitalno in virtualno nadgraditi. Sanjamo tudi o novi sodobnejši stavbi za knjižnico v centru Ljubljane, v kateri bi bila enota Otona Župančiča. Želeli bi si prepoznavno identifikacijsko točko mesta, ki bi jo takšna knjižnica predstavljala; mnoge prestolnice imajo take prepoznavne sodobne stavbe, s katerimi se ponašajo, to bi bilo dobro tudi za Ljubljano. O tem pa ne moremo reči še nič konkretnega.

Večkrat je že bilo poudarjeno, da je bilo v  preteklih letih premalo prirasta novega knjižničnega gradiva. Kakšno je stanje in kako ga rešujete?

Nabavimo okoli 70.000 enot gradiva na leto. S tem ne dosegamo knjižničnega standarda, ki pravi, da bi morali imeti prirasta 250 novih enot na 1000 prebivalcev, mi pa že več let ne dosegamo niti 200 enot. Stanje se je v času krize precej poslabšalo. Pri gradivu nas po deležu sredstev najbolj podpira MOL, ki prispeva 80 odstotkov, najbolj pa se je znižal delež ministrstva za kulturo, ki je včasih prispevalo 30 odstotkov, zdaj pa je že pod 20 odstotkov. Če ni dovolj nabave novega knjižnega gradiva, uporabniki pozneje pridejo do novejšega knjižnega naslova, nanj dlje časa čakajo ali pa ga sploh ne moremo uvrstiti v zbirko. Kljub temu pa mislim, da je MKL še kar dobro opremljena z gradivom, opozarjati pa je treba, ko sredstva padajo.

Ali imate dovolj zaposlenih?

V vseh enotah je okoli 220 zaposlenih, od teh približno 18 v občinah izven MOL. Več zaposlenih bi zagotovo potrebovali, predvsem si želimo večjega priliva mladih. Zdaj samo nadomeščamo zaposlene ob upokojitvi, kolektiv pa se počasi stara. Znajdemo se tako, da čim bolj racionaliziramo poslovanje, tudi s pomočjo tehnologije tehnologijo, ki nam olajša zgolj manipulativno delo in omogoča več vsebinskega dela z bralci in za bralce. 

Katere knjižnice so v načrtu za prenovo letos in prihodnje leto?

Velik izziv je tudi izgradnja novih lokacij že obstoječih knjižnic v novih soseskah Polje IV in Novo Brdo II. V visokem štartu smo za prenovo knjižnice Polje, ki se bo iz utesnjene lokacije preselila na bližnjo novo. Zgradbo pravkar zidajo, v njej pa bo veliko več prostora. Pri tem tesno sodelujemo z MOL in od vsega začetka tudi z arhitektom. Tako lahko knjižnico oblikujemo tudi po naših željah, kar je zelo dragoceno, saj lahko sodobni knjižnični prostor pripravimo tako, da bolj ustreza potrebam naših uporabnikov. Vselili naj bi se v začetku prihodnjega leta. Podobno, vendar pozneje, načrtujemo tudi preselitev knjižnice Grba na viškem koncu, ki se bo imenovala Novo Brdo.