V mestu se na mesec testira okrog sto moških

Ljubljana – Društvo Legebitra, ki v Ljubljani vsak teden, v drugih slovenskih krajih pa redno periodično izvaja brezplačno zaupno testiranje na spolno prenosljive okužbe (hiv, hepatitis B in C, sifilis ter analno in oralno gonorejo), je s svojim programom Odziv na hiv pritegnilo pozornost Svetovne zdravstvene organizacije. Njihov program testiranja, namenjen moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi, je namreč v začetku avgusta pristal v izboru najboljših praks v evropski regiji. Mitja Ćosić, strokovni sodelavec Legebitre na področju hiva, meni, da so tudi zato, ker ne moralizirajo, pri ozaveščanju o nujnosti testiranja iz leta v leto uspešnejši.

V društvu Legebitra so s testiranjem v skupnosti, torej zunaj zdravstvenih ustanov, začeli leta 2009 in v tistem letu testirali 50 oseb. Lani je bilo opravljenih 1018 testiranj, letos do sredine leta pa že skoraj 700. »Uvedli smo do uporabnikov prijazno storitev, ki poteka brez obsojanja, moraliziranja in strašenja. Seveda izobražujemo in ozaveščamo o preventivi, vendar pa nikomur ne žugamo,« pojasnjuje Ćosić. Testiranja na sedežu društva na Trubarjevi ulici potekajo vsak delovni ponedeljek, poleg tega pa testirajo tudi v savnah za geje in v klubu Tiffany. Testiranja izvajajo tudi v Mariboru, Celju, Murski Soboti, Kopru, na Ptuju, v Radovljici, Novi Gorici, Novemu mestu in v Slovenj Gradcu.
Vsak mesec testirajo približno sto moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, ki pridejo predvsem na preventivno testiranje. Tudi zato, ker se danes s hivom, če je odkrit in zdravljen pravočasno, lahko dočaka popolnoma normalno starost. »Učinkovita zdravila za hiv so se pojavila leta 1996 in takrat se je umiranje – vsaj med tistimi, ki so virus odkrili pravočasno – končalo. Dejstvo, ki je znanstveno potrjeno, je, da tisti, ki se zdravi in ki v krvi nima zaznane koncentracije virusa hiv, okužbe ne more prenašati naprej,« poudarja Ćosić, ki še pojasni, da je spolni odnos s hiv pozitivno osebo, ki se zdravi in ki v krvi nima virusa, veliko varnejši, kot če se v spolni odnos spustimo z netestirano osebo.
 

Testiranje na tri do šest mesecev

V Sloveniji z virusom hiv živi med 600 in 700 ljudi, od tega je približno 75 odstotkov moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, deset odstotkov žensk in 15 odstotkov heteroseksualnih moških. Med lani testiranimi na Legebitri jih je devet imelo reaktiven test na hiv, do sredine tega leta pa šest. Na približno sto opravljenih testov je torej odkrit en virus hiv, kar govori o učinkovitosti storitve. Pojavnost okužbe s hivom je sicer pri nas nizka, predvidoma je okužena manj kot ena oseba na tisoč prebivalcev, tako da imamo eno najnižjih incidenc okužbe s hivom v Evropski uniji. Tako je tudi zato, pojasnjuje Ćosić, ker pri nas pred skoraj štiridesetimi leti, ko je epidemija zajela svet in je virus dosegel tudi Slovenijo, ni bilo »seksualne infrastrukture in seksualne revolucije, ki se je v polnem obsegu razširila na zahodu«. Zaradi učinkovitega sistema menjave igel pa se virus ni razširil tudi pri uživalcih intravenoznih drog.
V Legebitri torej že od leta 2009 pozivajo k rednemu testiranju, kar pomeni, da naj bi najbolj izpostavljena populacija, se pravi moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, na testiranje prihajala vsake tri do šest mesecev. Tako se vsako okužbo lahko prepozna dovolj zgodaj, da se ne širi naprej. Njihova dejavnost ima zato pomembno vlogo ne le pri ohranjanju zdravja posameznikov, temveč je pomembna tudi v javnozdravstvenem smislu. Sprva so se financirali z donacijami, nato s pomočjo norveškega finančnega mehanizma, od leta 2017 pa testiranje sofinancirata ministrstvo za zdravje in Mestna občina Ljubljana.

Diskriminacija v zdravstvu

Sogovornik še razloži, da je v Sloveniji testiranje na hiv precej lahko dostopno, saj ga lahko izvede že splošni zdravnik, da pa ljudje tega sploh ne vedo ali pa se zaradi občutka sramu in stigme ne želijo testirati v lokalnem okolju. »Diskriminacije je v zdravstvu precej,« poudarja Ćosić, ki ve za primere, ko so bili starejši ljudje, ki živijo z virusom hiv, zavrnjeni pri vstopu v dom starejših občanov, pa tudi za številne primere, ko so bile okužene osebe stigmatizirane ali diskriminirane v zdravstvu. Zgodilo se je, da je zdravstveni delavec pred polno čakalnico ljudi v zdravstvenem domu razkril, da ima nek pacient hiv. To je nedopustno, a še posebej problematično v manjših krajih, kjer tovrstna neodgovorna ravnanja lahko za človeka pomenijo socialno smrt. »Pogosto je tem osebam onemogočen dostop do zdravstvenih storitev, saj jih zdravstveni delavci ne želijo obravnavati samo zato, ker imajo hiv. To je seveda v nasprotju z zakonom. Pred kratkim pa je vendarle prišlo do premika, saj je bil zdravstveni delavec na sodišču obsojen zaradi diskriminacije, ker ni želel obravnavati osebe s hivom. »Tudi sam sem bil navzoč na sestankih v zdravstvenih domovih, kjer je prihajalo do diskriminacije, in videl sem, da je poznavanje virusa hiv pri nekaterih delavcih na ravni iz leta 1981, ko se še ni vedelo, kaj sploh povzroči bolezen. Nekateri še vedno mislijo, da se ta virus prenaša po zraku,« poudarja sogovornik, ki še enkrat opozori na nujnost rednega testiranja: »Treba je premagati strah in sram, saj ti pravočasna diagnoza reši življenje.«