Trg republike ali strah pred odprtimi prostori

Ljubljana – Občina je nedavno objavila poziv meščanom, naj na njeni spletni strani izpolnijo anketo, katere glavni namen je, da dobi čim več predlogov, s kakšnim programi zapolniti prenovljen, a prazen Trg republike. Eden tistih Ljubljančanov, ki meni, da sta prazen Kongresni trg ali pa Trg republike estetska vrednota sama po sebi in ne potrebujeta nobenih dodatnih programov, je tudi umetnostni zgodovinar dr. Peter Krečič.
 

Zakaj menite, da Trga republike ne bi bilo smiselno zapolniti s kulturnimi, športnimi ali drugimi programi vsaj po vzoru Kongresnega trga, če že ne po vzoru turističnega Prešernovega ali Novega trga?

To, kar se dogaja z vztrajnim in vse bolj agresivnim polnjenjem mestnih trgov, razen do zdaj še nedotaknjenega Trga republike, mestno središče izjemno obremenjuje. Čudim se, da se ni še nihče oglasil v zvezi s tem. Smisel mestnih trgov je, da so prazni, namenjeni vsakodnevnim opravkom in prostemu gibanju. Praznost trgov je njihova poglavitna estetska lastnost in ob mestotvorni komponenti njihov edini smisel. Vsaka druga uporaba mora biti vnaprej dobro premišljena in predvsem začasna. Vrsta, predvsem množičnih prireditev ki se odvijajo na Kongresnem trgu kot ciljni ravnini za ljubljanski maraton, kolesarski maraton Franja, tek po Poti spominov in tovarištva in drugi, bi se lahko mirno odvili na Plečnikovem stadionu, seveda prenovljenem v prvotni podobi. Tam bi bilo dovolj prostora tako za tekmovalce, publiko, celo priložnost da zmagovalci tečejo zmagovalni krog. Zdaj je postalo že kar samoumevno, da na Kongresnem trgu »parkira« velik pokrit oder, ki zaslanja poglede na Filharmonijo ali kakšne druge stavbe, da ne govorimo o barbarizmu, kot je bilo minulo zimo drsališče v Zvezdi s spremljajočo pločevinasto servisno stavbo v vogalu trga. Ta poseg je bil trojni udarec mestu in njegovi kulturni podobi, udarec v obraz Plečniku in njegovemu trgu, Carlu Martinuzziju in njegovi uršulinski cerkvi ter Ljubljani in njeni kulturni digniteti. Če je dala spomeniška služba soglasje k temu, se sprašujem, ali sploh obstaja kaj takega, česar ne dovoli.

Čeprav živimo v času komercializacije vseh in vsega in nas hitri zaslužkarji posiljujejo s cenenimi kulturnimi, zabavnimi in gostinsko zabeljenimi programi, nas zanima, katere izjeme bi po vašem prepričanju vendarle lahko dovolili na navedenih odprtih prostorih?

Take, kot jih poznamo iz zgodovinske uporabe novejših trgov (v nasprotju s srednjeveškimi trgi, ki so bili dobesedno tržni prostor): državne proslave, politični shodi, demonstracije, torej predvsem začasna zbirališča množic in ne mestni lunaparki.

Stara Ljubljana je turistom prijazna, meščanom, živečih v njej, pa vse manj. Kakšne spremembe bi bile nujne, da se ta trend ne bi nadaljeval v smeri popolne izselitve stanovalcev iz tega dela mesta, ki morajo prenašati kakofonijo hrupa, razlegajočega se skoraj vse leto tako iz gostinskih lokalov kot s prizorišč na prostem? Česa ne bi smeli dopuščati?

S premišljeno uporabo mestnih odprtih površin je mišljena dogovorna, s prebivalci usklajena politika njihove uporabe. Tako, kot je danes, ko se vse podreja geslu, da se mora v javnem prostoru mesta ves čas nekaj »dogajati«, na kar v mnogočem vpliva partikularni, osebni ekonomski interes, je treba radikalno zavrniti in najti pravo mero med kakovostjo bivanja in količinsko motiviranega »dogajanja«. K dialogu med prizadetimi in mestno oblastjo je zato treba pritegniti neodvisne in kompetentne strokovnjake.

Kaj menite o načrtih za oživitev Ajdovščine med Parkom slovenske reformacije, Figovcem in Trgom Ajdovščina, ki bo po prenovi Gosposvetske in Dalmatinove postala še bolj privlačna za gostince in turiste? Prostor kar »kliče« po novih programih oziroma zapolnitvah praznega prostora (letni vrtovi pred lokali, minipleks v podhodu), podobno kot prazen prostor v začelju Roga in širok pas med nekdanjim tovarniškim obratom in Ljubljanico. Ob Petkovškovem nabrežju je predviden sklop lokalov, zatem širok pas pločnika, ob Ljubljanici pa gostinski vrtovi pod drevoredom.

Z načrti za omenjene lokacije nisem seznanjen, v načelu pa sem proti popolni komercializaciji zlasti javnega prostora. Bližje sta mi pazljivo oblikovana cestna in parkovna oprema pa tu in tam kakovostna javna skulptura. In predvsem bi si želel aktivnejše vloge države v naročanju kvalitetne arhitekture za svoje potrebe, za potrebe kulture (na primer umetniške akademije) in znanosti (denimo NUK II) ...

Kje bi lahko oblikovali nove odprte javne površine (trge, ploščadi, parke), ali pa je to le iluzija, ki ne gre skupaj z vizijo zgoščanja mesta z visoko pozidavo podžupana Janeza Koželja. Kolikor vem, ga celo v Novih Fužinah mikajo velike zelene površine med stolpnicami, kamor bi umestil nove objekte.

Mnogo bolj smotrno kot razmišljanje o zgoščevanju zazidave v stanovanjskih soseskah bi bila potrebni prenova teh sosesk, starih trideset, štirideset in več let, radikalno očiščenje zastekljenih balkonov in drugih samovoljnih »avtorskih« posegov v arhitekturo in v javni prostor sosesk. Potem bi kazalo soseske dopolniti s programi, ki so jih ponekod že imeli v načrtih, pa jih niso izvedli. Šele nato, če bo treba, seči po teh površinah, kadar se bo izkazal za kaj takega družbeni interes in ne predvsem zasebno dobičkarstvo.