Stoletnica grafičnega izobraževanja v Sloveniji

S slovesno prireditvijo ­Potovanje skozi čas so v Cankarjevem domu praznovali stoletnico grafičnega­ izobraževanja na Slovenskem. Leta 1924 je zaživela Strokovna nadaljevalna šola za vajence grafičnih obratov v Ljubljani, ki od leta 1962 deluje na Pokopališki ulici 33.

Na domiselni, poučni in zabavni prireditvi v Kosovelovi dvorani so predstavili delovanje šole. Ob začasnih prekinitvah delovanja zaradi vojne in političnih odločitev ter drugih težavah, vključno z nenehno prostorsko stisko, se je predvsem v zadnjih desetletjih s krepitvijo televizije, interneta in drugih medijev program izobraževanja v Srednji medijski in grafični šoli (SMGŠ; tako se imenuje od leta 2006) ustrezno posodobil.

Ravnateljica SMGŠ Ana Šterbenc je v slavnostnem nagovoru preletela zgodovino in prelomne dogodke za ugledno ustanovo, v kateri se danes izobražuje 650 dijakov in dijakinj. FOTO: Črt Piksi

Vzpon tiskarstva

Ravnateljica SMGŠ Ana Šterbenc je v slavnostnem nagovoru preletela zgodovino in prelomne dogodke za ugledno ustanovo, v kateri se danes izobražuje 650 dijakov in dijakinj. »Stojte inu obstojte, lubi Slovenci!' Trubarjeve besede, ki so se s svinčenimi črkami odtisnile v zavest naroda, ki takrat to sploh še ni bil, Slovencev. S tiskano besedo se je rodil nov knjižni  jezik, nov evropski narod. Prvo tiskarno na Slovenskem je leta 1575 odprl Janez Mandeljc v Ljubljani, ki pa so jo protireformatorji kmalu zaprli. Šele v 19. stoletju so ponovno vzklile tiskarne, ki so jih vodili Slovenci. Potreba po šolanem kadru je strmo naraščala, zato se  je kmalu oblikovalo Izobraževalno društvo tiskarjev v Ljubljani, ki je za svoje člane organiziralo strokovna predavanja. A pot do organiziranega izobraževanja, šole, je bila še dolga. Šele leta 1924 je končno zaživela Strokovna nadaljevalna šola za vajence grafičnih obrtov v Ljubljani, denar zanjo pa je prispevala organizacija grafičnih delavcev. A veselje nad novoustanovljeno šolo za tiskarje ni trajalo dolgo, saj so jo zaradi gospodarske krize v šolskem letu 1929/30 zaprli, a že v naslednjem šolskem letu je šola spet nadaljevala s poukom,« je o začetkih grafičnega šolanja povedala Ana Šterbenc.

Na Srednji medijski in grafični šoli so zasnovali, spisali, oblikovali in natisnili tudi izčrpen in zanimiv zbornik na skoraj 100 straneh. FOTO: Blaž Samec

Prekinitve delovanja in selitve

Med 2. svetovno vojno je šola ponovno prenehala delovati. Novembra 1946 je Ministrstvo za rudarstvo in industrijo Ljudske republike Slovenije ustanovilo Državno grafično industrijsko šolo. »Na svoji zemlji za tiskarje takrat ni pomenilo zgolj naslova prvega slovenskega celovečernega filma, pač pa boj za obstanek. Po oceni takratne jugoslovanske politike Ljubljana ni potrebovala tovrstne šole, zadoščali naj bi tisti v Beogradu in Zagrebu, zato so šolo leta 1951 zaprli. Naslednja štiri leta so bili grafični učenci vključeni v vajensko šolo različnih strok v Ljubljani, vendar jim ni šlo najbolje, zato so te oddelke ukinili, a že istega leta, 1955, ponovno ustanovili Vajensko grafično šolo in jo kmalu preimenovali v Industrijsko šolo grafične stroke,« je povedala Šterbenc.

Na Srednji medijski in grafični šoli so zasnovali, spisali, oblikovali in natisnili tudi izčrpen in zanimiv zbornik na skoraj 100 straneh. FOTO: Blaž Samec

Šolsko leto 1962/63 je bilo za šolo prelomno. Novoustanovljeni Šolski center tiska in papirja se je vselil v prostore na Pokopališki 33. Čeprav stavba ni bila ne nova in ne zgrajena za šolanje, je odprla nove možnosti razvoju, saj so bili oboji, tako grafiki kot papirničarji, končno na svojem. Sledil je bliskovit razvoj, v 90. letih je bilo rekordno število vpisanih dijakov – 750, zaradi tega pa so ves čas trpeli zaradi prostorske stiske.

V korak s časom

»Kljub nadvse živahnemu dogajanju ob pouku na šoli je bilo očitno, da bo šola za svoj razvoj potrebovala nov izobraževalni program. Zgodba s papirničarji se je izpela, nova stvarnost pa je zahtevala drugačna znanja za prenos informacij. Poleg priprave tiskovne forme je bilo treba v program vključiti znanja za obvladovanje drugih medijev, kot so živa slika, zvok, internet in televizija. Snovalci programa in pisci katalogov so bili, poleg strokovnjakov s Centra za poklicno izobraževanje, naši učitelji strokovnih predmetov. Tako smo kot prvi in edini v državi leta 2000 začeli izobraževati v programu medijski tehnik, leta 2006 pa se je šola tudi preimenovala v Srednjo medijsko in grafično šolo Ljubljana,« je še razkrila Ana Šterbenc, ki kolektiv s Pokopališke kot ravnateljica vodi od decembra 2008.

Slavnostno prireditev je zaznamovala tudi podelitev priznanj profesorjema Leji Golob za prispevek k razvoju in izvajanju izobraževalnih programov in Ivanu Zupancu za predano dolgoletno delo na šoli. FOTO: Rok Tamše

S posebnim veseljem je napovedala novo širitev šole: »Naša dolgoletna prizadevanja, da država odkupi del stavbe, ki je bil v lasti Mestne občine Ljubljana, so le obrodila sadove, kar je dalo krila konstantno tleči želji po izgradnji novih prostorov. Čeprav se izgradnja še ni začela, smo v fazi pridobivanja ustreznih dovoljenj, mi mentalno v njih že bivamo.«

Slavnostno prireditev je zaznamovala tudi podelitev priznanj profesorjema Leji Golob za prispevek k razvoju in izvajanju izobraževalnih programov in Ivanu Zupancu za predano dolgoletno delo na šoli.

Kolektiv s Pokopališke je skupaj z nastopajočimi prešerno zaključil slavnostno prireditev ob 100. obletnici grafičnega izobraževanja v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma. FOTO: Rok Tamše

V skladu s svojim izobraževanjem, znanji in izkušnjami so zasnovali, spisali, oblikovali in natisnili tudi izčrpen in zanimiv zbornik na skoraj 100 straneh.