Slabe možnosti, da bi kmalu imeli veletržnico

Slabe tri tedne po tem, ko so v Vižmarjah pogoreli skladiščno-poslovni prostori, v katerih so na »začasni« lokaciji po izselitvi z Rudnika že petnajst let delovala tudi veletrgovska podjetja s področja svežega programa, vzroki za požar še niso znani. Veletrgovcem je na pomoč priskočil bližnji lastnik prostorov, tako da trgovina ni zastala niti za en dan, morebitna vrnitev veletržnice na Rudnik pa najbrž ni prav blizu.

Na ljubljanski policijski upravi so povedali, da forenzične analize in kriminalistična preiskava še potekajo, zato več podatkov o požaru ne morejo dati, prav tako še ne morejo oceniti škode, ki pa je tudi po policijski oceni gotovo zelo velika. Damjan Bulc, direktor družinskega podjetja Bulc Bratje, ki je četrtinski lastnik družbe Veletržnica Ljubljana, pravi, da so 10.000 kvadratnih metrov pokritih površin v Vižmarjah po selitvi z Rudnika najeli pri Metalki. Do požara je tam delovalo do 15 veletrgovcev s sadjem, po tem pa so se sadjarji preselili pod nadstrešek, kjer so pogoji dejansko nemogoči. S podjetjem Veletržnica Ljubljana so po njegovem dejansko opravljali komunalno storitev, kakršno domala v vseh večjih evropskih mestih opravljajo javna občinska ali državna podjetja.

Tahir Maliqaj, direktor veletrgovske družbe AL-KO, ene od registriranih na Plemljevi 2, pravi, da so imeli za okoli 60.000 evrov škode, najeti prostori pa so uničeni. Zdaj sami obnavljajo in urejajo prostore, ki jim jih je ponudil sosed, v prihodnjih dneh pa nameravajo podpisati še najemno pogodbo. V dejavnosti je že od vsega začetka, od leta 1989, ko je veletržnica zaživela na Rudniku in se nato pred 15 leti »začasno« preselila v Vižmarje. Kot je dejal, je položaj veletrgovcev s svežim programom težek; po požaru so prepuščeni sami sebi, nekaj obljub so dobili na kmetijskem ministrstvu, obiskali so župana Zorana Jankovića, ki je menda pokazal dobro voljo in obljubil rešitev, ki pa je verjetno časovno precej oddaljena.

Interes lokalnih kmetov

Tahir Maliqaj je dejal, da ne razume, kako da država ni sposobna urediti veleprodajne tržnice, saj je ne potrebujejo samo uvozniki, temveč tudi slovenski kmetje in sadjarji ter trgovci na drobno, ki prodajajo v svojih lokalih in na tržnici. V vsej državi ni niti ene veletržnice, na zahodu pa jih imajo tudi mesta, manjša od Ljubljane, pravi Maliqaj.

Vzrok za požar v Vižmarjah še ni znan. FOTO: Črt Piksi/Delo

Na vprašanje, kakšen je po 15 letih začasnosti veletržnice v Vižmarjah odnos ljubljanske občine do tega projekta in ali gre pri tem za povsem poslovno vprašanje ali pa tudi za osnovno preskrbo Ljubljane s sadjem in zelenjavo, so v oddelkih za urejanje prostora ter za varstvo okolja odgovorili, da je po izvedbenem delu odloka o občinskem prostorskem načrtu lokacija veletržnice opredeljena na koncu Rudnika in ob Malem Grabnu, vendar je za obe lokaciji treba prej izdelati Občinski podrobni prostorski načrt, pri čemer je sestavni del obeh projektov tudi protipoplavna zaščita. MOL je s tem omogočila umestitev veletržnice v prostor in s tem naredila pomemben korak, so zapisali, potreben pa bi bil še poslovni interes in morebitno sodelovanje države, saj tak projekt presega potrebe Ljubljane in je najmanj regijski, če ne celo državni. Dodali so, da MOL spodbuja neposredno prodajo lokalno pridelane hrane na tržnicah.

Poplava odnesla načrte

Ivan Bučar, kmet z Velikega Mlačevega pri Grosuplju, ki je bil aktiven tako pri delu Veletržnice Ljubljana, kot pri iskanju nove ustrezne lokacije, pojasnjuje, da se je po požaru vsaj del najemnikov v Vižmarjah znašel in se bodo nekako rešili, večje probleme pa bi po njegovem utegnili imeti domači kmetje, ki so na veletržnici prodajali svoje pridelke in jih včasih za krajšo premostitev izpada lastnih pridelkov tudi kupovali. Ne gre samo za ljubljanske in obljubljanske kmetije, temveč tudi za dolenjske, gorenjske in bolj oddaljene. Zaradi požara bi tako lahko bila ponekod motena tudi oskrba, vendar ne v velikih trgovskih verigah, ki so po zaprtju Veletržnice na Rudniku in selitvi v Vižmarje oblikovale lastne nabavne kanale. Tudi velika veletrgovca sta se že pred leti znašla po svoje: Geaprodukt z odkupom dela Semenarne, Izet Rastoder pa s svojim Derbyjem s prostori in hladilnico na Letališki.

Mesto Ljubljana veletržnice po besedah Ivana Bučarja očitno še dolgo ne bo imelo. Čeprav so povsod v Evropi mesta lastnice ali vsaj solastnice veletržnic. Kot pravi, ljubljanski župan Zoran Janković za veletržnico žal nima interesa, kar je škoda. Tudi po selitvi z Rudnika, kjer je očitno prevladal zasebni, ne pa javni interes, so imeli sodelujoči v projektu veletržnice še resne načrte s prostori na Rudniku oziroma ob Malem Grabnu, a so jih dobesedno odplavile poplave v prejšnjem desetletju. Dokler Mali Graben ne bo urejen, na zemljiščih, ki so v mestni lasti, ne bo veletržnice. A urejanje Malega Grabna se je to jesen naposled začelo, zemljišča ob njem pa župan Zoran Janković ocenjuje kot zelo kakovostna. Tudi za stanovanjsko pozidavo ob Cesti dveh cesarjev, na primer.

Vižmarje daleč od idealne lokacije

Za projekte, kakršen je veletržnica, je v EU mogoče dobiti nepovratna sredstva, pojasnjuje Ivan Bučar. Tudi za ljubljansko je bilo po njegovem skoraj že zagotovljenih 12 milijonov evrov. Vsi deležniki na Rudniku so prispevali nekaj sredstev za veletržnico, denar se je zbiral na računu občine, ki bi po Bučarjevih besedah v projekt veletržnice lahko prispevala zemljišče, potrebno bi bilo le soglasje med vsemi deležniki in izključitev osebnih interesov. Brez širokega javnega interesa pa projekt ne more uspeti, saj potem veliki in mali vlečejo vsak na svojo stran.

Ivan Bučar pravi, da so se ponujale še nekatere druge možnosti, toda za resno veletržnico bi potrebovali najmanj 10.000 ali pa celo 20.000 kvadratnih metrov prostora ter dobro povezljivost z avtocesto. Zato začasna rešitev v Vižmarjah še zdaleč ni idealna, saj je sredi naselja, s slabimi navezavami na avtocesto. Veletržnica bi lahko zagotovila veliko novih zaposlitev, interes zanjo pa so pokazali tudi veletrgovci iz Italije in z jugovzhoda in vzhoda Evrope, ki zelenjavo in sadje zdaj vozijo na veliki veletržnici v Padovo in Bologno. Do ljubljanske bi imeli najmanj 500 kilometrov manj vožnje.