Pri torbarjih večino dela opravi roka

Delavnica zadnjega ljubljanskega torbarja Tufika Mustajbašića na Strossmayerjevi 4 je ena tistih, kjer zadiši po preteklosti. V sprejemnem prostoru mali pult s pripravljenimi usnjenimi trakovi za izdelavo pasov. Na polici levo je bilo razstavljenih nekaj pisanih ženskih torbic. »Za izdelavo ene take ženske torbice potrebujem en delovni dan,« pove mojster Mustajbašić iz Bijelog Polja v Črni gori.

Star pregovor pravi, da lahko čevljarji, torbarji ali sedlarji miže uganejo, kakšne barve je usnje. Le malo ga pomencajo med prsti in v trenutku vedo, kakšne vrste je in za kaj je uporabno. Mojstru Mustajbašiću sem položil na pult svojo že malce ponošeno denarnico, ki sem jo pred leti kupil na dunajskem novoletnem sejmu. Tam so mi zatrdili, da je usnjena. Mojster Mustajbašić je denarnico prijel v roke za nekaj sekund: »Ja, to je usnje.« Ni me presenetilo to, kako hitro je uganil, ampak to, kako spretno jo je prijel v levo roko, s prsti desne pa jo rutinsko odprl in rahlo podrsal po njej. Pregovor res drži.

Pred svojo delavnico s skromno vitrino Foto Jaroslav Jankovič

Torbar že pol stoletja

Po osnovni šoli je želel v gimnazijo, pa so ga starši pregovorili, naj gre v usnjarsko tehnično šolo, saj je bila v bližini tovarna, češ, imel bo delo. »Njihova je obveljala in tako se je zgodilo,« se spominja mojster in pove, da je prvič prišel v Slovenijo leta 1972 na služenje vojaškega roka v Kranj. »In moram vam povedati, da mi je bilo tu zelo všeč in hitro sem se odločil, da bom tu ostal.« Kmalu si je našel delo, a se je na prigovarjanje staršev spet vrnil domov za eno leto. »Vseskozi sem mislil na Slovenijo in po enem letu sem spet vse opustil in prišel v Ljubljano.« Šest let je kot usnjar delal po različnih podjetjih, nato pa leta 1985 odprl obrt.

»Takrat je bilo dela res dovolj, saj smo izdelovali zaščitna sredstva za tovarne, od rokavic, usnjenih predpasnikov in električarskih torb, ki jih danes skoraj ne vidimo več.« A hkrati priznava, da je bilo že takrat težko, saj se je že kazalo pomanjkanje izučenih usnjarjev. »Obdelava usnja zahteva specifično znanje in izkušnje, a sem vztrajal zaradi svoje trme. Potem ko je Jugoslavija razpadla, tudi naročil ni bilo več in posvetil se je torbarstvu. Desno od sprejemnice je delavnica z dvema usnjarskima strojema, na obešalniku pa nekaj deset usnjenih jaken za popravilo.

Obdelovanje svetlo rjavega usnjenega jermena Foto Jaroslav Jankovič

»Čeprav sem že v pokoju, občasno izdelam kako torbo ali torbico, tudi kakšne copate, ovratnico za psa in nekaj pasov. Slednje bolj zato, da imam nekaj v vitrini, saj težko konkuriram cenam v nakupovalnih središčih.«

Kljub vsemu pa ima še vedno nekaj strank na dan. »Število popravil se kljub vsej ponudbi ni zmanjšalo. Pridejo ljudje z zelo starimi in zdelanimi torbami. Pošteno povedano, so pogosto v tako slabem stanju, da bi jih sam preprosto zavrgel. Pa stranka želi, da jo popravim, cena jih ne zanima.«

Pri njem se je pred meseci oglasil možakar z eno tako staro torbo in je želel, da jo popravi. Povedal mu je izkušnjo, ko je bil v Firencah na nekem sejmu. Na lepem ga ustavi Japonec in mu za torbo ponudi 2000 evrov. Ni ga zanimalo, kako je ohranjena, le to, da je stara in ima svojo zgodbo. Povedal mu je, da na Japonskem zelo cenijo ročno delo.

Barvo usnja bi prepoznal miže Foto Jaroslav Jankovič

Vajencev ni več

Žalostna plat te izjemne obrti pa je ta, da med mladimi ni zanimanja. »Pravzaprav delam za kruh in mleko. Res je, ko pride stranka po popravljeno, mi pusti deset ali dvajset evrov. To je dejansko dovolj za kruh in mleko. S svojimi torbami, jaknami in pasovi sem tako na varni strani, občasno pa ostane kaj več. A kaj več se z rokami ne da zaslužiti.«

V petdesetletni karieri mojster Mustajbašić ni doživel, da bi se pri njem oglasil mladenič in izrazil željo, da bi se pri njem učil obrti. »Da bi imel vajenca, tega ni več. Objektivno pa je tudi tako, da bi mu sam težko plačal učna leta, država pa tudi nič ne da za to.« Obenem priznava, da je delo torbarja naporno. Le okoli deset odstotkov dela opravijo stroji, drugo pa spretne roke in prsti. Dopust si vzame le nekaj dni poleti, ko Ljubljančani odidejo na morje. »Tudi zato sina nisem nagovarjal, da bi prevzel delavnico.«

Ženska torbica in obratnica za psa Foto Jaroslav Jankovič

Poleg uokvirjenega obrtnega dovoljenja visi na steni tudi zelo pošteno obvestilo, da je ura njegove storitve 19 evrov. Veliko ali malo? Glede na to, da je to bruto znesek, pravzaprav malo. Od tega je treba plačati stroške delavnice in davke. »Na obrtni zbornici je postavljena še višje. A jaz v delavnici ne dosegam niti toliko. Ampak v končni fazi ne gre samo za urno postavko. Delo moraš imeti rad.«

Mojster Mustajbašić je polnih 23 let imel delavnico in galanterijo z vitrino na Poljanski ulici 12. Pred mesecem dni se je zaradi sanacije stavbe preselil okoli vogala, na omenjeno Strossmayerjevo 4, kjer delavnico odpre vsak dan ob devetih zjutraj.

Priznava, da se včasih ne bi splačalo popraviti, a stranka to želi Foto Jaroslav Jankovič