Pri Igu nastaja pravljična koliščarska vas

Z Malnarjeve ceste z Iga proti Škofljici se za visoko travo in gostimi krošnjami dreves na trenutke zasvetijo rumene strehe. Če nismo pozorni, jih ne bomo opazili in se odpeljali mimo. Do gradbišča vodi na novo nasuta makadamska cesta, na katero zavijemo pri opozorilnem znaku za divjad. Le kakšnih 300 metrov od glavne ceste, pri sotočju barjanskih rek Ižice in Želimeljščice, nastaja čisto prava koliščarska vas na jezeru. Naselje naših prednikov, močvirnikov, mostiščarjev ali morostarjev, kot si še danes pravijo prebivalci Črne vasi in drugih naselij na Ljubljanskem barju. Tam so živeli v obdobju od 5000 do 1800 pred našim štetjem.

Na gradbišče smo zapeljali takoj po sobotnem dežju, ko se oblaki še niso razkadili in je z neba še priletela kakšna kapljica, iz vlažne zem­lje pa je puhtelo. Le nekaj deset korakov naprej skozi zaveso dreves in stali smo pred majhnim umetnim jezerom, na robu katerega so postavili tri koliščarske kolibe na lesenih pilotih, zabitih nekaj metrov globoko v močvirsko blato. Način gradnje, ki se do danes ni spremenil. Pogled je res pravljičen, lesene, s slamo krite kolibe, katerih skelet so sestavili iz drogovnjakov, spojenih z vrvjo, izsekanimi spoji in zatiči. No, tu in tam so si gradbeniki seveda pomagali z žeblji in vijaki, a videz koliščarskih kolib deluje pristno. Tri bodo zaprte, v njih bo razstavljeno orodje, lončenina in kože, oblačila, dve kolibi pa bosta goli, le skelet in streha, da si bomo lahko ogledali način koliščarske gradnje.

Ena od kolib bo ostala le kot skelet s slamnato streho.

Koliščarska vas, stara 5000 let

Gre pravzaprav za nadaljevanje projekta Interpretacijskega centra koliščarjev, ki so ga postavili sredi Iga. Skupaj s kolibami na jezeru v naravni velikosti, takole čez palec merijo štiri krat sedem metrov, bo občina Ig predstavila to edinstveno kulturno dediščino.

Rekonstrukcija naselbine s petimi hišami predstavlja vas iz 3. tisočletja pred našim štetjem. Zanimivo, tri so postavili na vodo jezera, drugi dve zadaj, malo skriti, pa na močvirnata trdna tla. Kot pravijo strokovnjaki, koliščarji svojih bivališč niso gradili na vodi, najsibo reki ali jezeru, temveč na brežinah, na obali, na močvirnatih tleh. A rahlo dvignjene na pilotih, tako so preživeli poplave.

Gre za nadaljevanje projekta Interpretacijskega centra koliščarjev, ki so ga postavili sredi Iga. Foto Jaroslav Jankovič

Zamisel o atraktivni koliščarski naselbini ni tako zelo nova. Kot je povedal dolgoletni župan Iga Janez Cimperman, so o tem razmišljali že leta 2003, ko so lokacijo za naselbino določili in uvrstili v občinski prostorski načrt. »Kot veste, so naša kolišča uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Neredko smo doživeli, da so se pri nas na Igu oglasili tujci in spraševali po njih. Komaj smo jim dopovedali, da je tako rekoč vse od kolišč ohranjeno pod zemljo. Zato smo se odločili zgraditi koliščarsko naselbino, ki jo lahko pokažemo svetu.«

Hrastovo mostišče vodi proti Igu.

Gre za razmeroma zahteven projekt, vreden skoraj tri milijone evrov, pri tem pa so kar 2,2 milijona evrov pridobili iz evropskega kohezijskega sklada, preostali del bodo zagotovili sami. Partnerja sta javni zavod Krajinski park Ljub­ljansko barje in Znanstvenorazis­kovalni center SAZU. Strokovno nad projektom bdi prof. dr. Anton Velušček, eden naših najuglednejših mednarodno priznanih strokovnjakov za prazgodovino in zlasti za koliščarje.

Po lesenem mostu
okoli jezera

Koliščarska vasica je umeščena sredi občutljivega Barja, katerega biotsko pestrost bodo ohranili in pravzaprav postavili na ogled. Do vasi na kolih na jezeru se bomo odpravili iz središča Iga, kjer že stoji Interpretacijski center. Nekaj sto metrov po peščeni poti, nato bomo stopili na dober meter široko leseno mostišče, dvignjeno nad visoko barjansko travinje, po katerem bomo prišli do lesene brvi čez Želimeljščico, pravzaprav vhoda v koliščarsko naselje na jezeru. Vse si bomo obiskovalci lahko ogledali z lesenega mostišča, po katerem se bomo sprehodili mimo vhodne recepcije in okoli jezera.

Župan Iga Janez Cimperman obljublja, da bodo koliščarsko vas odprli sredi oktobra. Foto Ljubo Vukelič

Župan Cimperman je pojasnil, da kolibe stojijo na kostanjevih kolih, medtem ko je lesena pot izdelana iz hrasta. Obe vrsti lesa sta na Barju tradicionalna gradbena elementa. Tudi skelet kolib je sestavljen iz kostanjevih drogovnjakov, le recepcijo in stranišča so deloma izdelali iz smrekovega lesa. Koliščarsko naselje pri Igu je nekaj tako privlačnega in zanimivega, da obiskovalcev zagotovo ne bo manjkalo. A kako preprečiti množični naval, ki ga vas in občutljivo okolje, v katerem stoji, ne bi prenesla?

»Zagotovo si ne želimo takšne situacije, kot smo jo pred epidemijo doživljali v Iškem Vintgarju. Hodili smo po Franciji in Španiji in si ogledali podobne primere režima v parkih. Skoraj nikjer več ni prostega dostopa. Razmišljamo, da bi dostop omejili na 50 ljudi, se pravi za en avtobus, ki si bodo vas ogledali v dveh urah. In nato naslednja skupina. Drugače preprosto ne bo šlo.« In vstopnina? »Zagotovo bo, a sprejemljiva,« poudarja župan Cimperman. Koliščarsko naselbino na Igu so projektirali arhitekti Ateljeja Ostan Pavlin iz Ljubljane, ki so v preteklosti izvedli že kar nekaj inovativnih prenov in postavitev z lesom, dela pa izvaja ljub­ljansko podjetje HIS. Koliščarsko vas bodo odprli predvidoma 15. oktobra.

Kostanjeve drogove so povezali z vrvjo.