Medvedi na Barju so čisto blizu ljudem

Andrej je hodil nekaj korakov pred nama. Ozek kolovoz je na levi strani količila gosta mejnica, na drugi strani so bile koruzne njive, pred nami je bila Ljubljanica in za njo, se mi zdi, da je pot skozi zeleno in kar tja v nebo omejeval samo Krim. Bilo je ob dveh popoldne, kar je, med brati in sestrami, strahovito čuden čas za sprehod v popolni vročini, zelenju navkljub.

Naenkrat je Andrej z desno roko segel po tistem, kar je imel za pasom, pod lovskim telovnikom, in zastal. Brez dodatnega giba. Kot da bi vedel, da se bo nekaj zgodilo. Tudi midva sva, malo bebavo, zato ker je zastal on, obstala na mestu.
Tišina je nekako dobila nekaj barve in okusa. Veter je božal koruzno polje. Vedno se mi je zdelo, da so koruzna polja živa, ne vem, zakaj.

Zdaj vem.

»Glej jih,« sem zavpil Urošu, ki je negiben držal prst na sprožilcu težkega fotoaparata, ki mu je visel za vratom. Pravzaprav ni bilo potrebe za množino, saj sta bila tista, ki jima je bil moj krik namenjen, le dva.

Pet, šest metrov pred nami je iz koruze planila medvedka. In takoj za njo mladič. Negibno sta obstala sredi kolovoza in se zazrla v nas. V osuplo človeško nepremičnino. Nato sta se sunkovito obrnila in jo pocvirnala nazaj v koruzo.

Trajalo je nekaj sekund. Dovolj dolgo, da si zapomniš za vse življenje, in veliko prekratko, da bi bil tisti okrušek časa ujet v objektiv. Verjetno sem prizor uničil, ker sem tako močno zavpil, da sem Uroša morda prestrašil bolj kot mrcini, s katerima smo si prekrižali skupne trenutke življenja.

Zgodilo se je tik ob Ljubljanici, morda kilometer od strnjenega večjega naselja na Barju.

Skrivni vrt

Ljubljana ima troje visečih vrtov in za razliko od Babilonskih so resnični. Ljubljanica, Polhograjski dolomiti in – Barje. Zdi se, da je zadnji in morda najbolj pravljičen od treh vrtov najdlje ostajal nedotaknjen. Barje je živelo tam nekje med avtocesto in Krimom in človek, razen če ni bil opazovalec ptic, jutranjih meglic ali pridelovalec prepovedane konoplje, z njim ni imel dosti početi.

Zdaj se je to spremenilo, Barje je krajinski park, ki v svoja nedrja vabi sprehajalce in kolesarje. Na njegovih robovih so živahna naselja. Kmetje na njem polagajo neskončne koruzne preproge (in k njim se vrnemo).

Če bi med gostilno Pri Gorjancu in na videz nekoristnim svetom proti jugu ne bilo avtoceste, bi človek morda kar izza mize lahko uzrl – medveda. Ja, na robu trenutno enega zanimivejših mest v Evropi živijo zveri. Tudi največja med njimi. Medved.

Andrej Lukanovič je predan član Lovske družine Brezovica, lovski čuvaj in fantastičen vodnik po zelenem. »Ne bom vama pokazal medveda, pokazal vam bom le kraje, kjer se lahko zadržuje.« Prvi je nekaj sto metov od omenjene gostilne.

Sredi polja poleg pasjega zavetišča na Gmajnicah je kombajn predel svojo pesem. V dalji se je risala veduta mesta. Centra mesta. In tu, na robu vedute, živijo jeleni, srne, divje svinje, šakali, volkovi in – medvedi. Štirje, pet, morda šest? V živalskem vrtu so štirje. Ljubljana ima živalski vrt na prostem, ne da bi vedela zanj.

To bi lahko bilo nekaj čudovitega, unikatnega, neverjetnega, stičišče, kjer bi se lepila sodobno evropsko mesto in najbolj prvinska narava.

Rjovenje človeka

Z Andrejem, ki ima medvede neskončno rad, smo tavali po travnikih, poljih, med koruzo in po gošči. V mejnicah; to je tisti niz drevja in grmovja ob barjanskih jarkih, ki loči parcele med seboj. To so redki kraji, kjer se divje živali še lahko skrijejo in počivajo.

Barje je en sam velik nakvadratkan kvadrat. Neskončni kvadrati, omejeni s cestami in kolovozi, potmi, na katerih je vse več ljudi. Sredi teh kvadratkov so živali. Človeško vstopanje v njihov svet jih plaši, spravlja v stisko, naredi napadalne. Ti kvadratki postajajo vse manjši.

V teh kvadratkih je tudi medved. Res je, da je tu predvsem v zelenem delu leta, ujet med dvoje plavalnih počitnic čez Ljubljanico in zimski dom na Krimu in tam okoli.

Na Barju je ogromno koruze. Nekako bi rekli, da je na Barju koruza invazivna vrsta. Kmetje jo sejejo tudi zato, ker za to dobijo spodobna denarna nadomestila – ogromno te koruze menda ostane nepobrane. Ostane na poljih. Medvedi imajo na Barju svojo McDonald's. Lepo jim je.

V gozdičku se lepo vidi odprtina, ki jo je v živo pregrado naredil medved. Andrej nama pokaže samosprožečo kamero, ki beleži medvedovo prisotnost. Tudi radovedni šakal se je ujel vanjo. »Tu,« pove Andrej, »sem naredil fotografijo tegale samca.« Povsem od blizu: prva slika je jasna, druga ne več. »Roka se mi je začela tresti.«

Podrobnosti me sploh niso zanimale. Nekaj nelagodja se me loteva. Pred dvema tednoma sem prekrižaril Barje v štirih, petih urah, vrtel pedala in nosil kolo čez jarke in ga rinil skozi grmovje in okoli koruze. Povsem sam in povsem tam, kjer smo lovili naše korake po nežni podlagi pod sabo.

Vsaj toliko, kot strah za nazaj me je presunilo dejstvo, da sem tu delal nekaj narobe. Da sem se vabil v goste, kjer bi ne smel. Zame so barjanski asfalti in bele ceste; kolovozi in stezice pripadajo domačinom. In morda kakšnemu kmetu, ki ima tam svoje njive.



Zagotovo bi lahko ta habitat ohranili, če bi ga hoteli. A težka bo: sprehajalcev je vse več, planinci bi tu imeli svojo pot, kolesarji bi dirkali, meščani sprehajajo odvezane pse. Zaljubljeni v naravo si urejajo vrtičke in še kakšno barako poleg. Vedno bolj v naravo, vedno bolj v intimo, kot jo potrebujejo divje živali, rinemo.

Andrej pravi, da bi se dalo zadevo rešiti. Če bi si ljudje jemali tisto, kar je naše, in ne zganjali hrupa – včasih tudi zato, ker da ta odganja živali. Saj jih – vendar jih dela tudi nemirne. »Če bi se normalno gibali in se normalno pogovarjali, bi bilo povsem dovolj. Medved izvrstno sliši in se umakne.« Naše rjovenje je nepotrebno.

Ko so medvedje kot Indijanci

Za medvedko in potomcem je v koruzi ostala jasna sled. Upal sem, da se Andrej obrne, pa je šel po sledi in potem naprej, še do Ljubljanice. Z Urošem sva imela že boljše trenutke, vsaj tiste, povezane s pogumom.

Vračamo se po isti poti. Blato se lepi na čevlje, bolj ko se bližamo naši koruzni njivi, tišja sva z Urošem, se mi zdi. Nismo sami, zagotovo. Raztežaj njive srečno obidemo, vmes, do naslednje koruze, je širok travnik. Sledim roki, s katero nama Andrej pokaže na nekaj rjavega, kakšnih sto metov daleč. Na jasi je. Ogromen. Velikanski. Ozrem se po drevesih naokoli, niso primerna za plezanje … Uroš ga lovi, ujame, trenutki tesnobe se stopijo v občudovanje prvinskosti, za ovinkom katere se sprehajajo ljudje in se jim ne sanja o medvedu ... Animal planet je na Barju.

Tiho se namenimo proti avtu, sem ter tja se prikrade kakšen pogled, nazaj, čez ramo, po drevoredu.

Devet od desetih lovcev, pove Andrej, v svojem življenju še ni videlo medveda. Mi smo v dobrega pol ure tri. Po nesreči, pa kljub temu.

Na svojem dvorišču imamo nevarno zver, bi zapisal človek brez domišljije. A to ni res. Zver ima na svojem dvorišču nasprotnika, ki mu ne more biti nikoli kos. Človeka. Niso medvedje vstopili v naš prostor, mi smo v njihovega.

Samo vprašanje časa je, kdaj bo na Barju prišlo do, po prepričanju in vedenju po mestno samozadostnega človeka, nesreče, in samo vprašanje še nekaj časa povrh je, kdaj bodo medvedje morali z Barja. Ne bodo se pustili pregnati, saj so tam doma od nekdaj. Zadeva je bizarna: bolj ko se bodo medvedje začeli navajati na nas, manj se nas bodo bali. Stiki z ljudmi bodo vse pogostejši in bližji. Nato neposredni.



Medvedje ne gledajo Animal planeta, da vi vedeli, kako nevarno je to zanje.

Strokovnjak za zveri, odgovoren za medvede, je pogovor sklenil s potrditvijo moje misli. Prej ali slej bodo verjetno vsi medvedje na Barju odlovljeni.

Nebesa na robu mojega mesta bodo kraj žalosti. Medvedje na Barju so kot Indijanci v rezervatu. Nič krivi in brez razloga oropani dostojanstva, miru.

Med enim svojih najlepših trenutkov naravi biti priča začetka medvedovega slovesa z Barja, z roba našega mesta, našega visečega vrta; morda bi bilo bolje, da bi ne prišel.