Ko ne moreš na delo, ker nimaš za prevoz

Pri koliko delodajalcih je delal od razpada Jugoslavije, ni vedel natančno povedati. »Podjetje gre v stečaj, delavcev ne plačajo, odprejo novo in tako naprej. Kdaj sploh ne veš, za katero pravno osebo delaš,« je 58-letni Sead Nahić iz BiH orisal razmere, v katerih so danes migrantski delavci. V Slovenijo je prvič prišel leta 1979, vmes je delal za SCT in bil tudi na gradbiščih v Iraku, od leta 2014 ima v Ljubljani stalno prebivališče.  

Z odločbo centra za socialno delo je v ljudski kuhinji v Mostah mogoče dobiti kosilo za 60 centov, je govoril 58-letni gradbeni delavec iz BiH, medtem ko je sedel v prostorih Delavske svetovalnice na Dalmatinovi, kamor se je po pomoč obrnil zaradi zadnjih neizplačanih plač in nepriznanega bolniškega nadomestila. V samskem domu v Mostah, kjer v eni sobi živi še z dvema, sicer kdaj tudi kuhajo, je nadaljeval. Zdaj, ko zaradi zdravstvenih težav ne more delati, največkrat kuha on.


 

Kako ste se znašli v Ljubljani?

V BiH ni bilo veliko možnosti, da bi delal in se hkrati šolal. Tako sem tri leta obiskoval srednjo gradbeno šolo za Bežigradom in začel delati za SCT. Ko sem se v BiH pozneje poročil, sem ženi predlagal, naj se z mano vrne v Slovenijo, pa ni hotela. Zdaj nima ne ona družine ob sebi ne jaz. Toda tako je. Tudi otroci za zdaj ostajajo doma, sam sem pa vedno delal v tujini in jim pošiljal denar.
 

Kje ste delali po SCT?

Večinoma na gradbiščih, leta 2012 sem bil eno leto tudi v Nemčiji, kjer sem prav tako delal za slovenskega posrednika. Že tako je vse težje, ko pa se začnejo zdravstvene težave, je še huje. Pogosto se zgodi, da ne dobiš plače. Takrat je najhuje, saj je najemnino in stroške treba plačati in tudi preživeti.
 

Kaj lahko naredi delavec, ko ne dobi plačila?

Nič, lahko se edino obrne na sindikat. Če ima denar, lahko toži, če ne, lahko čaka, da se ga morda kdo usmili in vendarle plača. Če bi lahko papirje preprosto odnesel na sodišče, bi šlo, tako pa je treba plačati odvetnika in veliko jih hoče denar vnaprej. Toda kako naj plačam odvetnika, če nimam denarja? Delodajalci pa imajo denar in tako si lahko priskrbijo dobre odvetnike. Težko je za delavce, zanje nikoli ni bilo dobro, je pa bilo za časa Jugoslavije bolje. Delavec je bil takrat zaščiten in je imel pravice, plačo smo dobili in lahko smo šli na dopust. Danes je veliko slabše, tako v Sloveniji kot v BiH, le da je tam še veliko slabše, zato so vsi od tam pobegnili. Kapitalizem že, toda v Nemčiji, denimo, je vendarle malce drugače. Tam delavca bolj spoštujejo, in čeprav smo spali v kontejnerjih, so bile razmere v njih veliko boljše kot v samskem domu. Tudi hrana je cenejša.
 

Toda zadnjih nekaj plač ste tudi v Nemčiji dobili šele po posredovanju sindikata.

Da, ampak je kljub vsemu bolje. Delavec ima več zaščite, urna postavka je višja in delovne razmere so boljše. Tu se pogosto dogaja, da delavcu ne plačajo prispevkov za socialo in zdravstvo. Mislim, da bi bilo dobro, če bi se sindikati povezali med državami.


 

Pravite, da zdaj na mesec dobite skupaj okoli 400 evrov invalidskega nadomestila in socialne podpore. Kako je živeti s takšno vsoto?

Težko, a ne gre drugače. Od te vsote moram plačati 125 evrov za posteljo. Če ne, kje naj spim? Trudim se, da se vse izide skozi mesec in da še vedno lahko nekaj denarja pošljem domov. Jem v menzi ali pa kuhamo v domu. Ker zaradi zdravstvenih težav ne morem delati, sem delovni invalid. Zdaj kuham jaz. Eden od sostanovalcev dela izmensko, tako da se glede ure prilagodimo njemu. Je pa izmensko delo najtežje; po dva dni delaš v eni izmeni, naslednja dva dni v drugi, potem pa še ponoči. Naporno je, toda delodajalca zanima samo, da je delo opravljeno. So pa najhujši mali delodajalci. Nočejo plačati, zaprejo podjetje, odprejo novega in nihče mu nič ne more.
 

Koliko let ste delali, preden so se začele zdravstvene težave?

Uradno imam priznanih 25 let delovne dobe, toda delal sem veliko več, a mi niso plačali prispevkov in tako mi teh let nihče noče priznati.
 

Kakšne so plače na gradbiščih?

Če delaš po 200 ur na mesec in je ura štiri evre, dobiš 800 evrov. Če ti priznajo potne stroške in malico, dobiš še malo več, toda to samo v primeru, da ti to priznajo. Je pa zato treba delati najmanj 20 dni po deset ur na dan. To ni ravno neko življenje, a delati je treba.
 

Je katero od gradbišč, na katerih ste delali, obiskal delovni inšpektor?

Samo enkrat, to je bilo v Podčetrtku. Toda ne verjamem, da se delodajalcem, ki izkoriščajo, kaj hudega zgodi. Bi pa že bil čas, da se za delavski razred kaj spremeni.
 

Kako?

Kapitalizem hoče vse le zase in to dela na račun izkoriščanja delavcev, zato je ta sistem slab za delavca. V BiH delajo cele dneve za tristo evrov. Če živiš doma, se s takšno vsoto morda še da, če pa delaš drugje, je težje, ker je treba plačati prevoz, dražja je tudi hrana. Zgodi se, da ne moreš na delo, ker nimaš denarja za prevoz. In ko bi vedeli, kje vse ljudje spijo. Videl sem jih spati na vzmetnicah v kleti brez svetlobe, za kar jim je delodajalec od plače odbil 120 evrov na mesec. Težko je danes življenje delavskega razreda.