Kdaj bomo pa toliko odgovorni, da bodo ljudje prišli do stanovanj?

Za brezdomce štejejo tisti, ki so brez strehe nad glavo, tisti, ki so brez stanovanja, ter tisti, ki živijo v negotovih in neprimernih stanovanjih. Tako o brezdomstvu pravijo pri Feantsi, evropskem združenju nacionalnih organizacij, ki delujejo na tem področju. Socialna pedagoginja Hana Košan iz društva Kralji ulice opozarja, da se njihovo število v Ljubljani povečuje.

Na društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice se v zadnjem času obračajo tudi ljudje, ki pred tem niso imeli izkušnje z brezdomstvom, vračajo pa se tisti, ki pomoči nevladne organizacije niso več potrebovali, a so zdaj izgubili delo in dom. Tako o razmerah v glavnem mestu govori Hana Košan, strokovna sodelavka društva Kralji ulice.
 

Pred dnevi ste na enem od družbenih omrežij zapisali, da žalostnim novicam ni videti konca. Kaj se dogaja?

To se sprašujemo tudi sami. Letos je izredno leto, novice o smrtih nas mesečno pretresajo. Vzrokov smrti, kot so možganska kap, infarkt ali pa nesrečen padec, na prvi pogled sicer ne bi povezali s stiskami, toda čutimo, da so odsev časa, v katerem smo letos. Organizacije smo se zaprle ali pa omejile svoje delovanje in tako je za ljudi postalo vse še bolj nedostopno, takšno je tudi zdravstvo. To je bilo za naše uporabnike sicer že pred krizo težko dosegljivo, a je zdaj še slabše. Stiske ljudi se tako le še poglabljajo, opažamo, da so se nekateri vdali. Zdaj pogosto slišimo, da ne vedo več, kaj naj storijo. In potem je tu še negotovost, ko nihče ne ve, kateri ukrep bodo sprejeli jutri, kaj se bo še omejilo. In za tiste, ki že tako živijo v eksistencialnem strahu, je ta današnji čas zelo težek.

Je pa čas epidemije jasno pokazal, da je naslavljanje brezdomstva v domeni nevladnih organizacij in da ga ne rešujemo sistemsko. In če so pred korono še bili prostori, v katerih so se brezdomni lahko zadrževali čez dan, so zdaj ti prostori zelo omejeni. In to ljudem daje občutek, da so spet ostali zunaj. V tem trenutku je v Ljubljani zelo težko dobiti cenovno ugodno sobo ali stanovanje, če pa se človeku pozna še kakšna izkušnja ulice na obrazu, je to nemogoče. In vse to ne daje prav veliko upanja.
 

Vlada je zdaj pripravila peti protikoronski paket, tudi z njim naj bi omilila posledice epidemije. Kako je v vsem tem času poskrbela za ljudi brez doma?

Z vsemi temi ukrepi naj bi reševali trenutne razmere, in to je problem. To je veljalo za brezdomstvo že pred epidemijo. In zdaj naj bomo vsi mi odgovorni, da ohranjamo razdaljo, da nosimo maske, da bomo torej preživeli. Toda kdaj bomo pa odgovorni, da bomo začeli reševati brezdomstvo, kdaj bomo odgovorni, da bodo ljudje lahko prišli do stanovanja. Da, bodimo odgovorni drug do drugega, toda to pomeni tudi, da rešujemo brezdomstvo. Ukrepi, ki jih vlada zdaj sprejema, pomenijo reševanje tu in zdaj, da se bomo zavarovali pred smrtonosnim virusom, toda pri tem poudarjanju odgovornosti pozabljamo, katero odgovornost moramo zares sprejeti. In če smo prej še mislili, da bo čas, ko se bodo zgodili potrebni premiki, se zdaj zdi, da se ta prostor omejuje.

Za stanovanjski zakon smo v društvu dali številne predloge in pripombe, opozorili smo, da se mora ta nujno opredeliti tudi do brezdomstva. Nedostopna stanovanja so namreč stvar stanovanjske politike. Toda na koncu za vse to v zakonu ni bilo prostora. Rekli so nam, da je stanovanjski zakon bolj tehničen, ne pa vsebinski. In kaj to pomeni? Da bomo spet čakali, kdaj bodo prišla na vrsto vsebinska vprašanja. Bojim se, da zdaj za to ni časa. Je pa vendarle nenavadno, kako nas nekatere številke o smrtih pretresejo, druge pa niti ne. V tem času je bilo veliko smrtnih žrtev med brezdomnimi. In medtem ko se toliko ukvarjamo s številkami, po drugi strani pri nas še danes nimamo številk o brezdomnih.


 

Kaj bi nam povedale?

To bi bila zelo velika številka. Po naših ocenah v Ljubljani danes zunaj spi od 50 do 60 ljudi. Toda to so le tisti, ki so zelo vidni in ki jih mi poznamo. Če ljudi ne bi bilo sram ali pa strah govoriti o tem, kje spijo, bi bile te številke še veliko večje. Brezdomstvo tudi še vedno jemljemo kot neko individualno krivdo, češ, sami so si krivi, lahko bi si našli delo, saj, če bi vložili trud v svoje življenje, bi jim uspelo. To je zelo prisotno. Je pa bilo med epidemijo razumevanje, da ni tako, zelo prisotno in tudi podpora širše javnosti je bila velika. Toda zdi se, da tako, kot je to prišlo, je tudi odšlo.
 

Na Celovški je mogoče opaziti grafit: Ostal doma, ostal brez doma. Kaj vam pove to sporočilo?

Med epidemijo so se na nas začeli obračati ljudje, ki pred tem niso imeli izkušnje brezdomstva, a so zdaj izgubili stanovanje. V Ljubljani je veliko najema na črno in nekaterim so lastniki zaprli vrata in so se morali čez noč izseliti. In takšnih zgodb ni bilo malo. Hkrati se dogaja, da se tisti, ki so že bili naši uporabniki in so si našli delo, vračajo po pomoč. Službe, ki so jih imeli, so bile prekarne in so bili med prvimi, ki so jih med epidemijo odpustili. Zdi se, da bodo pomoč pri nas začele iskati nove skupine ljudi.
 

Kako naprej?

Če hočemo nasloviti brezdomstvo, bo treba rešiti stanovanjsko vprašanje. Začasno zavetišče, ki smo ga imeli na Rimski, smo zaprli. Ugotovili smo, da ne zmoremo več, saj smo delali na prostovoljni pogon, toda hkrati so nam z občine sporočili, da moramo prostore vrniti, saj jih bodo prodajali. Zavetišča sicer niso rešitev, namesto njih potrebujemo stanovanjsko politiko, ki bo govorila o dolgotrajnih in varnih namestitvah. In če se že toliko pogovarjamo o odgovornosti drug do drugega, potrebujemo dostopna in varna stanovanja, ker jih zdaj ni. Zavetišče na Rimski, v katerem je bilo nastanjenih 20 brezdomcev, pa je dokaz, kako pomembno je imeti varno streho nad glavo, čeprav to ni bilo varno, saj je šlo za začasno namestitev. Že fizični videz ljudi, ki so tam bivali, se je izboljšal. Zato vztrajamo, da mora človek najprej imeti streho nad glavo, nekaj, čemur lahko reče dom.