"Dovolj smo bogati, da bi lahko ukinili revščino"

Predsednik evropskih olimpijskih komitejev, dolgoletni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, tranzicijski reformator slovenskih komunistov in poslovnež Janez Kocijančič je tudi pri 76 letih še vedno zelo dejaven. Posveča se v prvi vrsti športu, tako je nedavno bil del ekipe, ki je Planici priborila nordijsko svetovno prvenstvo leta 2023. Z njim smo se pogovarjali v njegovi pisarni visoko nad Ljubljano, v 17. nadstropju stolpnice na Trgu republike 3, črnem delu stolpnice, na katerem visi legendarna digitalna ura.

Postali ste častni meščan in to ni vseh navdušilo?

To razumem kot neko priznanje ljudi, ki vedo, kaj vse sem v življenju delal. Mnogi so do tega priznanja kritični in tudi sam pravim, da medalja in krogla prej zadaneta napačnega, kot pravega človeka. V Ljubljani je veliko ljudi, ki bi si to priznanje zaslužili, zagotovo pa sem se sam trudil, da bi tudi Ljubljani bolje šlo.

Kaj bi vi v Ljubljani spremenili?

Ljubljana gre dobro pot. Ker je to zelo staro mesto, moraš v njem kaj porušiti, da bi lahko kaj novega zgradil. Ljubljana bi morala investirati v prijetnost življenja in predvsem v to, da bo v še večji meri intelektualni center slovenskega naroda. Imamo vrsto ljudi, ki so nadpovprečni, imamo pa težavo, ker si med seboj odličnosti ne priznamo. Podobno je v politiki, vseskozi se gremo, kdo bo koga. Namesto, da bi kljub razlikam med nami stopili skupaj za reševanje naših skupnih problemov.

Plečnikov stadion odslikava ta spor, kaj menite o tem projektu?

Žal je prenova tega stadiona postala povsem spolitizirana zgodba, kar je škoda za vse nas. Dejstvo je, da nikjer na svetu ne gradijo stadionov za rekreacijo občanov. OKS je ravnala prav, da je iz lastništva stadiona izstopila, je pa škoda, da se tako tipično po slovensko zadeva zapleta in prav občudujem Joca Pečečnika, da v zgodbi še vztraja.

Bili ste povsod po svetu, zakaj je doma najlepše?

V Ljubljani in tudi sicer Sloveniji se lepo živi, tu je prijetno okolje in tega se žal premalo zavedamo. K nam bi lahko pritegnili več mednarodnih organizacij, ker kdorkoli pride k nam, hitro ugotovi, kako prijetno je tu živeti. Pomembno je tudi, da smo varni, ljudje niso orgroženi, sam imam težave s svojo ženo, ker je ne morem prepričati, da hišo zaklepa, včasih se nismo niti zaklepali.

Tu je lepo živeti, je pa težje delati, služiti denar.

Po kakovosti življenja je Slovenija zagotovo mnogo boljša, kot se sami zavedamo. Ena od pomembnih politik, ki je v Sloveniji prinesla dobre rezultate, je politika policentričnega razvoja. Sam sem bi v Kavčičevi vladi, ko smo to oblikovali, takrat za to ni bilo veliko razumevanja, smo pa uspeli ustvariti v celi Sloveniji primerljive pogoje življenja. V Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, na Obali in v manjših krajih imamo vso potrebno infrastrukturo.

Svet se bliskovito spreminja, kje je tu mesto Slovenije?

Ko pridete v New York, imate tam sloviti most Triborough bridge, kjer je ogromno kolon vozil, ki neprestano prehitevajo druga drugo. Ta most spominja na današnji svet, kjer vsi vse prehitevajo, kamorkoli se postaviš, imaš možnost, da zaostaneš in nikoli ne veš, katera kolona je prava.

Vedno se postavimo v napačno?

Pričakovati, da boš vse prehitel, je preprosto bedasto, moraš se odločiti za svojo kolono in v njej peljati čimbolj smotrno, da boš čimveč drugih prehitel in da ne bo preveč drugih kolon prehitelo tebe. V nekem smislu je ta svet drugačen, čas medsebojnega izločanja mineva, prihaja čas sodelovanja. Se pa bojim, da to zadevo ameriški predsednik bolj slabo razume.

Kaj naj Slovenija naredi, da ne bo v napačni koloni?

Svet moramo začeti gledati z drugimi očmi, iskati možnosti za sodelovanje s sosedi. Če seštejemo prebivalstvo Furlanije Julijske Krajine, Avstrije, Slovenije, Hrvaške in Madžarske, nas vseh skupaj ni za prebivalce Pekinga, Buenos Airesa ali Ciudad de Mexica. Če se hočemo soočati s temi ekonomskimi giganti, bi morali ubrati nek skupni nastop in ob tem v času, ko nam gre zelo dobro, resno pristopiti k strukturnim reformam. O tem se veliko pogovarjamo, ampak spremenili pa doslej nismo prav veliko. To, da se zavedamo, da moramo nekaj spremeniti, še ne pomeni, da smo dejansko pripravljeni na akcijo.

Mladi ne čakajo, poskušajo, ogromno je start-upov, iščejo priložnosti po svetu.

Vse se začne v glavi, s pametjo. Nimamo Slovenci kaj iskati pri velikih količinah, naša priložnost je v kakovosti. Zato potrebujemo dobro izobraževanje in kakovostno znanost, znanstveni inštituti so pomembna razvojna jedra, ki so vir velikih idej.

Tudi v parlamentu se rojevajo ideje, v kateri vozni pas nas postavlja politika, se peljemo proti Višegradu?

Jasno je, da sem jaz po svoji politični zgodovini in prepričanju levo-sredinsko usmerjen in na to sem ponosen. Menim, da bi si Slovenija zaslužila levo-sredinsko vlado, ki bi zmogla povezati model gospodarskega razvoja z idejo socialne pravičnosti in solidarnosti.

Smo dovolj bogati za takšne ideje?

Kot družba smo dovolj bogati, da bi ukinili revščino in ukinili tisto, kar lahko pripelje do največjega konflikta v Sloveniji, to je prekarnost. Ta je posledica neke neoliberalne ideje, da je treba narediti prožen trg delovne sile in ta prožnost se je zlomila na plečih mlade generacije. Bojim se generacijskega konflikta med mladimi brez stalne zaposlitve in starimi s stalnimi zaposlitvami.

Namesto o tem se politki prerekajo o migrantih.

Ker mladi nimajo stalne zaposlitve, ne morejo kupiti stanovanj, se ne odločajo za rojevanje otrok, takšna situacija neposredno ogroža slovenski narod. Na koncu bomo ob vsej protibegunski retoriki prišli do paradoksalnega spoznanja, da priseljence nujno rabimo, da bo sploh kdo lahko delal, da bomo vzdrževali množico starih ljudi.

Evropa se Orbanizira, kaj pravite o tem?

Bolje bi bilo, če bi se urbanizirala. Orban je zelo spreten politik, šolal se je pri Sorosu, do katerega je danes zelo kritičen. Orban je tradicionalist, nacionalist, ki Madžare vidi kot samozadosten narod, to del madžarske publike zelo posluša. V konkretnem življenju pa so njihovi rezultati bistveno slabši, kot naši. Če bi ljudje poznali razmere na Madžarskem, ne bi nikdar zamenjali in še manj bi pozdravili to, da Orban sedi v prvi vrsti na zborovanju slovenske stranke.

Tej stranki na volitvah najbolje kaže, se bomo tudi mi jutri - tako kot Američani - spraševali, če nam ne vlada kdo iz tujine?

Volivci imajo vedno prav. Izvolijo tistega, ki ga hočejo imeti na oblasti. Po mojem vedenju je več kot pol slovenskega volilnega telesa levo usmerjenega, levico na volitvah lahko uniči le levica zaradi razdrobljenosti, neprepričljivosti in neustreznosti programov. Desnica ima prednost, ker ima bolj kompaktno volilno telo, ki ne glede na vse trdno verjame svojemu vodji.

Ali bo katastrofa, če prodamo NLB?

Katastrofa ne bo nikdar, vedno se je treba prilagoditi novim situacijam. Težava je, da so z denarjem davkplačevalcev reševali številne banke po Evropi in nikjer ni bilo pogoja, da je tiste banke treba takoj prodat. Sam menim, da je NLB na nek način treba privatizirati, bi pa bilo fino, če bi pretežni lastniki ostali Slovenci. Podobno je pri večini zahodnih bank. Vzhodno od nas so skoraj vse banke prodane, zahodno od nas pa nobena.

Predsednik evropske nogometne zveze, Slovenec, je najboljšemu vratarju v Evropi, Slovencu, obesil okoli vratu zlato medaljo. Kaj si mislite ob takem prizoru?

Nogomet je najpopularnejši šport na svetu in Uefa je daleč največja in najuspešnejša športna organizacija. Aleksandru Čeferinu ta položaj zelo privoščim in smo Slovenci na njegov uspeh lahko zelo ponosni. Po drugi strani pa je Oblakov uspeh v madridskem klubu še ena priložnost za razmislek, naši najboljši športniki so vsi uspeli v tujini, cela Slovenija nima dovolj denarja, da bi enega od njih kupila.

Mercator je velika zgodba, dobro jo poznate, kako gledate na dogajanje?

Ekonomski lastniki so postali posojilodajalci, dve ruski državni banki imata zelo pomembno vlogo med njimi. Če bi sam bil v slovenskih oblastnih strukturah, bi se z Rusi pogovarjal, kako naprej, kako to podjetje pripeljat nazaj v slovenske roke. Sicer pa mislim, da Rusi niso napačni lastniki, ker nimajo za seboj velikih proizvodnj potrošnega blaga in jim ni interes Mercator ohraniti kot svoj prodajni kanal. Pogovarjal bi se, se pa glede na tradicionalno nespretnost obeh strani bojim, da se bomo s hrvaško stranjo težko dogovorili.