Četrtkovo popoldne v pravljični vasi Na kolih

Na Igu so v četrtek slovesno odprli Hišo narave in kolišč, ki so jo poimenovali kar Morostig. Gre za kulturno-arheološki center z muzejem na prostem, karseda pristno koliščarsko naselbino na jezeru, imenovano Na kolih. Kot je med slavnostnimi govorniki poudaril dolgoletni župan Janez Cimperman, je ideja o koliščarskem centru stara več kot dvajset let. Toliko časa mora v Sloveniji očitno preteči od ideje do izvedbe, pa četudi gre za tako izjemno in bogato kulturno dediščino, kot so koliščarji.

Center Morostig v središču Iga, levo nova stavba muzeja, desno restavrirana 300 let stara kašča.

Župan Cimperman, ki se mu dvajsetletni mandat izteče čez 14 dni, je v kratkem nagovoru namreč priznal, da občinski svetniki na prelomu tisočletja najprej nad idejo niso bili najbolj navdušeni. »A danes stojimo pred kulturno-arheološkim centrom, nekaj sto metrov stran pa je postavljena koliščarska vas.«

Odprtje vasi na kolih na jezeru, muzeja na prostem, smo doživeli v dežju, kljub temu je bilo vzdušje čarobno. Foto Jaroslav Jankovič

Dejansko je to eden najlepših kulturnih projektov zadnjih desetletij v Sloveniji. Medtem ko so arheološki muzej v središču Iga ob pošti in občinski stavbi zgradili že pred letom dni, so pred dnevi zabili še zadnji kol ograje okoli naravnost pravljične mostiščarske vasi Na kolih.

Oblikovanje centra in vasi na jezeru so na razpisu zaupali Ateljeju Ostan Pavlin, v katerem se že leta v arhitekturnih in urbanističnih projektih največ posvečajo lesu. Muzej Morostig – Hišo narave in kolišč v središču Iga sestavljata dve stavbi. V novogradnji so uredili interaktivni muzej o naravi Ljubljanskega barja ter prvih odkritjih koliščarskih naselbin in razvoju raziskovanj, v obnovljeni stari iški kmečki hiši pa je vsestransko uporaben družabni prostor z lepo ohranjenimi velbi, namenjen srečanjem, predavanjem in razstavam.

Aleksander Ostan in Nataša Pavlin, Arhitekturni atelje Ostan Pavlin, sta avtorja celotnega projekta Morostig. Foto Jaroslav Jankovič

Kot nam je povedal Aleksander Ostan, je občina odkupila 300 let staro kaščo, prenovili so jo in ohranili velbe v kleti in pritličju, zunaj pa dodali arhaičen videz. »Nato smo jo z mostovžem povezal z novo, 600 kvadratnih metrov veliko stavbo muzeja, kjer imamo dve stalni razstavi, o zgodovini barja kot specifičnega naravnega fenomena in zgodovini koliščarjev.«

Lončar, tkalec in metalurg

Žal jo je organizatorjem slovesnega odprtja muzeja Na kolih malce zagodlo vreme, saj je vseskozi rosilo. Kljub temu se je v koliščarski vasi zgodaj popoldne zbrala množica obiskovalcev, ki niso skrivali navdušenja nad lično izdelanimi kolibami, kakršne naj bi gradili pred pet tisoč leti. Aleksander Ostan in Nataša Pavlin sta si na podlagi priporočil dr. Antona Veluščka in dr. Elene Leghissa z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, ki sta vsebinska soavtorja muzejske naselbine na jezeru, zamislila pet mostiščarskih kolib. Tri stojijo na robu jezera in so zaprte. Stene so izdelali iz prepletenega šibja in gline, ki so jo koliščarji spretno uporabljali. Dva skeleta pa stojita nasproti trem na kopnem, s čimer so želeli prikazati način gradnje kolib iz drogovnjakov, ki po mnenju Veluščka in drugih strokovnjakov praviloma niso bili debelejši od 10 centimetrov.

Elena Leghissa z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU nam je povedala, da so trem kolibam dodali značilno vsebino. »Prva je hiša lončarke in lončarja, kjer smo razstavili nekaj posodja in izdelali peč za žganje lončenine. Koliščarji, ki so glino vsestransko uporabljali, so imeli peč seveda na prostem, mi smo jo zaradi varnosti postavili v kolibo.«

Druga, srednja hiša nosi zgodbo tkalke in tkalca, v njej obiskovalec najprej opazi enostavne, primitivne statve. »Morda so enostavne, vendar delujejo. Razstava v srednji hiši govori, kako so znali tkati, uporabljali so že lan in volno, iz česar so izdelovali obleke. Hkrati smo skušali prikazati, kako so pripravljali hrano, kaj so jedli.«

Rekonstrukcija metalurške peči za taljenje bakrove rude

V tretji, metalurgovi hiši uzremo glineno peč za taljenje bakrene rude, iz česar so izdelovali bakrene sekire. »Hkrati smo prikazali izdelavo in uporabo kamnitega orodja in orožja.« Zanimivo je, da koliščarji niso poznali denimo žage, ampak so vse kole podrli s kamnitimi in bakrenimi sekirami, jih obtesali in zgradili hiše. Podobno so izdelovali čolne – drevake, kar je bil zahteven proces dveh ali celo treh generacij. Tipičen koliščarski čoln so privezali k srednji kolibi. Arheolog Velušček pravi, da niso bili daljši od šestih metrov, izdelani pa so bili iz hrastovega lesa.

600 pilotov za vas in mostišče

Projekt Morostig z muzejsko stavbo, prenovo kašče in postavitvijo vasi na jezeru je stal skoraj tri milijone evrov. Gre za zahteven projekt, saj so poleg muzejske stavbe morali restavrirati staro kaščo, da so ohranili elemente starega.

Koliščarska vas na jezeru pa je povsem nov projekt, pri čemer so morali ustvariti umetno jezero med Iščico in Želimeljščico, kar je z lesenim mostovžem in prekati tudi lepo uspelo. Vas na kolih je stala 800.000 evrov, pri čemer so morali za pohodno pot in kolibe zabiti kar 600 lesenih pilotov. Do vasi na kolih na jezeru se nujno sprehodimo od središča Iga, vzelo nam bo 15 minut. A ta sprehod je naravnost čaroben, zares nekaj posebnega.

Hiša tkalke in tkalca s statvami

Kolovozna, nekoč kmečka pot se nadaljuje po lesenem mostovžu. Hodimo po suhem, kakega pol metra nad pisanim barjanskim rastjem, nato pridemo do mostu čez rečico, se oglasimo v sprejemni pisarni in nadaljujemo ogled vasi v krogu, po suhem, lesenem mostišču. Pomislili so tudi na našo naravo in zgradili lesen vece.

V kratkem kulturnem programu ob odprtju se je zvrstilo kar nekaj sogovornikov. No, popoldne pa so navzočim zagotovo polepšale Borovničke, pevska skupina osmih domačink s kitaristom Primožem Kristanom. Medtem ko bodo muzej upravljali kot vse druge muzeje na Slovenskem, bo vas Na kolih precej zahtevnejša, saj bodo morali število obiskovalcev nujno omejevati na skupine.