Če nama bodo sledili tudi drugi, sva dosegla cilj

Priznata, da nista najbolj ekstremna primera ljudi, ki sledita življenju brez odpadkov (zero waste, zw). In tudi ne želita izpasti, kot da sta največji vzor. Močno pa je njuno verjetje v to, da tudi majhni koraki in odločitve posameznikov štejejo, obenem pa si ne delata utvar, da bosta s svojo trgovino rešila našo državo ali planet.
 
Manca in Primož sta že nekaj let čakala in se veselila prve trgovine brez embalaže pri nas, ki sta jo med drugim načrtovali Snaga in MOL, a ker te še vedno ni, sta se odločila, da se bosta projekta lotila sama. Idejo in koncept trgovine imata v glavi, z nekaj dobavitelji sta že dogovorjena, iščeta le še primerno lokacijo v Ljubljani, kjer bo predvidoma januarja prihodnje leto svoja vrata odprl Rifuzl.
 

Od kod ideja za ime trgovine?

 
M: Sami smo za vse izdelke, ki se prodajajo v razsutem stanju, govorili, da so »na rifuzo«. Ko sva ime že izbrala, sva v slovarju preverila, ali ta beseda sploh obstaja, in ugotovila, da je pravilno rinfuza (op. rinfúzen – nanašajoč se na nepakirano, drobno, sipko blago, SKKJ). Vendar bi se to slišalo malce smešno, pa je Primož naredil skovanko.
 
P: Takoj, ko sem videl, da se je ob moji ideji, da bi trgovino poimenovala Rifuzl, Manca začela smejati, je bil to znak, da ime sproži emocijo in si ga je zato tudi lažje zapomniti. Ni generično, kot denimo ponekod v tujini – »trgovina brez embalaže«.
 

Na Goriškem je lani svoja vrata odprla Moj svet, čist planet, prva trgovina po načelih zw, ki ponuja ekološka čistila za točenje, izdelke za osebno nego, oblačila iz druge roke, ne ponuja pa hrane. Kaj vse bo mogoče kupiti v vajini trgovini?

 
M: Pravzaprav bo to živilska trgovina. Začeli bomo s hrano: na voljo bodo suha živila, torej žita, oreščki, moke, testenine, pa tudi olja, kis, pijača, vino, pivo in mlečni izdelki. Ponujali bomo tudi čistila in nadgradili z izdelki za osebno uporabo.
 

Bodo vsi dobavitelji lokalni?

 
M: K temu bova stremela, vsaj pri živilih, ki se jih da dobiti pri nas, kupovala bova od okoliških kmetij, tistih, ki imajo ekološki certifikat. Če bodo imele stranke še kakšne druge želje, bova to iskala v tujini, ampak seveda čim bliže. Ljudem želiva pokazati, da je pomembno, da kupujemo lokalno in ekološko.


 

Glede na to, da je koncept že zelo jasen, imata verjetno vsaj okvirno postavljene cene?

 
M: Te bodo nižje od primerljivih ekoloških živil, ki so pakirana. S cenami konvencionalnih oziroma klasičnih trgovin pa se žal oziroma se niti nočemo primerjati. Kaj je ljudem pomembnejše, se bodo odločili sami. Če ljudje sedaj po neki ceni kupijo ekološko živilo z embalažo, je jasno, da se pričakuje, da bo brez embalaže ceneje. Tudi z dobavitelji smo prišli do kompromisa, da bova plačala manj, če moko kupiva v 20-kilogramski vreči kot pakirano na kilogram.
 
P: Če na eni strani cene spuščamo, to pomeni, da moramo na drugi strani stiskati dobavitelje. Z obema stranema si želiva dobrih odnosov in gledati na to, da je pravično za obe strani in tudi dobavitelji dobijo pošteno plačilo. Je pa cena tudi relativna: nekomu je poceni nekaj, kar je drugemu zelo drago.


 

Mnogi menijo, da si takšnega načina življenja ne morejo privoščiti vsi.

 
P: Žal se res nekatere spremembe in inovacije v družbi širijo tako, da si to sprva lahko privošči le določen sloj ljudi, pa tudi tisti, ki v to verjamejo. Gre za ozek del populacije, a če je to sprememba na bolje, se sčasoma širi. Čez pet let bomo imeli morda pet, deset takih trgovin.
 
Mogoče se bodo potem tudi konvencionalne trgovine, ko bodo ugotovile, da jim tovrstne trgovine vzamejo določen delež potrošnikov, približale konceptu zw. Ko nama kdo reče, da bova potem ostala brez strank, odvrneva, da je to tisto, kar želiva doseči. Če bova to dosegla, je to samo zmaga za naju in za vse. Potem bo taka hrana postala standard, cene se bodo znižale in takšen način življenja bo dosegljiv vsakomur.
 

Ljubljana je bila prva evropska prestolnica, ki je sprejela načrt brez odpadkov, bila je tudi zelena prestolnica, kje se to pozna? Kakšne so spremembe?

 
M: Veliko se je naredilo pri reciklaži, tudi s smetnjaki za ločevanje na ulicah, ki so za nekatere tujce zelo pozitivno presenečenje. Hkrati pa ne vemo, kaj je za tem ločevanjem, kje smeti v resnici pristanejo. Reciklaža tudi ne bo rešila vsega, treba je zmanjšati količino odpadkov. Ljubljana sicer spodbuja lokale, da ne uporabljajo plastičnih vrečk, slamic ipd. To so malenkosti, ki pa ljudi spodbudijo, da začnejo o tem sploh razmišljati.
 
P: Sam imam glede reciklaže pomisleke, s tem smo se morda prepričali, da delamo nekaj dobrega, prav tako smo si morda prihranili leto ali dve, a problema nismo rešili. Je pa res, da vsi mali koraki nekam peljejo. Prepričan sem, da video, ki sva ga pred dobrim tednom objavila na facebooku, ne bi imel takega odziva, če teh korakov pred tem ne bi bilo.
 

Gibanje je hkrati naravnano tudi antipotrošniško. Kaj je za vaju življenje brez odpadkov?

 
M: Predvsem to, da v svojem življenju želiš proizvesti čim manj odpadkov. Pri nakupih premisliš, ali neko stvar res potrebuješ, je ta stvar kvalitetna, jo boš lahko popravil, če se pokvari, in ali jo boš lahko dalj časa uporabljal.