Na Muljavi zgodbe vitezov in turških janičarjev

V gledališču na prostem na Muljavi so domačini ob 180. obletnici rojstva prvega slovenskega romanopisca Josipa Jurčiča pripravili uprizoritev povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. Letos namreč mineva 160 let od njenega izida, poleg tega pa je letos 100. obletnica, ko so muljavski ljubiteljski igralci prvič uprizorili literarno delo svojega rojaka. Muljavsko dejavnost so v letnem gledališču tudi vpisali v Register nesnovne kulturne dediščine. Premiera predstave je bila včeraj, ponovitve predstave pa so predvidene še nocoj, 28. in 29. junija ter 5., 6., 12. in 13. julija.

Režiser in scenarist je tudi tokrat domačin Danijel Zupančič, ki je v scenarij zaobjel širše okoliščine takratne družbe, ko je bila zaradi pohlepa, izdaj, umorov in medsebojnih prepirov med grofi dežela prepuščena osmanski osvajalni politiki. Prav v tistem času je bilo na slovenskem ozemlju največ turških vpadov in dežela je bila opustošena. Zato ima v uprizoritvi posebno vlogo najbolj trpeči kmečki stan.

V predstavi so uprizorjena tudi že pozabljena kmečka opravila. FOTO: Patricija Belak  

»Jurija Kozjaka sem režiral že leta 1988, a sem letos scenarij in režijo zasnoval s širšega zornega kota takratnih družbenih razmer. Ohranil pa sem množičnost zasedbe, zato je bil eden od izzivov dobiti zadostno število igralcev,« pravi Zupančič. »Naša dokaj redna zasedba šteje okoli 40 igralk in igralcev. Jurčič je v Juriju Kozjaku omenil le dve ženski. Za ženske like smo tako dodali nekaj prizorov iz kmečkega življenja. Eden od takih je prizor kmečkega opravila sušenja in teritve lanu. Terice so bile posebej nabrite in bodo uprizoritev tudi tokrat popestrile s svojo šaljivostjo. Ker se ni nabralo dovolj moških, smo se z igralci manjših vlog dogovorili, da prevzamejo dvojne vloge. Prav tako sem v nekaj prizorov vključil še otroke in s skupnimi močmi nam je uspelo zagotoviti celotno zasedbo okoli 75 vlog z okoli 60 igralci,« pojasnjuje režiser.

Zgodovinska Jurčičeva povest bo gledalke in gledalce popeljala v sredino 15. stoletja. Zgodba se vrti okoli viteza Marka Kozjaka, ki se na pomoč cesarju Frideriku poda v boj proti Janu Vitovcu, ki oblega Celje. Ovdoveli vitez doma pusti edinega sina Jurija, ki pa je v napoto grbavemu in pohlepnemu stricu Petru. Ta ga preda ciganu Samolu, ki malega dečka nato proda turški vojski za janičarja. Zgodba se nadaljuje okoli 15 let kasneje, ko se janičar - zdaj odrasli Jurij - s silovito turško vojsko vrne na krvavi pohod v domače kraje, v Stično, na Muljavo in Krko. Jurij v janičarski šoli postane pogumen vojak, ki pa je, kot ga je opisal Jurčič, drugačen od drugih, saj se je bojeval le z vojaki in ne z otroki in ženami. Jurčičev podnaslov »slovenski janičar« ima ob tem tudi pomen slovenskega narodnega, ne vojni naklonjenega značaja.

V zgodbi se domačini skrijejo tudi v krško jamo. FOTO: Patricija Belak  

V uprizoritev so vključili tudi konje, brez katerih vitezov in turških napadalcev ni. »Treba je zagotoviti obvladovano vedenje konj zvečer pod žarometi in med množico igralcev na eni in gledalcev na drugi strani. Hvaležen sem lastniku Stanetu Berčonu in vodji ranča Prebil Juretu Struni, ki sta skupaj zagotovila šest konj in tudi aktivno nastopata v predstavi. Največji izziv pa je prav gotovo tehnična izvedba uprizoritve, saj predstava vsebuje nekaj množičnih prizorov s posebnimi tehničnimi učinki,« pojasnjuje Zupančič.

V predstavi sodeluje tudi šest konj. FOTO: Saša Senica   

Ljubiteljstvo in medgeneracijsko sodelovanje

Marka Kozjaka v predstavi igra Gorazd Hribar Rajterič, ki mu, kot pravi, vživljanje v vlogo ni delalo težav. »Me pa je skrbelo učenje ježe, saj konja nisem še prej nikoli jahal,« pravi in dodaja, da je bilo zanj, kot tudi za druge ljubiteljske igralke in igralce, poseben preizkus – poleg redne zaposlitve, skrbi za družino in dom ter drugih obveznosti – najti dovolj časa za učenje besedila, igre in za vaje. V digitalni dobi je ljubiteljstvo, ki ga gojijo v Kulturnem društvu Josipa Jurčiča že stoletje, izjemnega pomena, saj se med številnimi sodelujočimi različnih starosti – od devet do 76 let – krepijo duh sodelovanja in medsebojni odnosi. »Sodelovanje pri pripravi in izvedbi predstav KD Josipa Jurčiča Muljava mi pomeni izpolnitev velike želje in sprejetje v okolje, kamor smo se preselili leta 2011 iz Ljubljane,« še dodaja Hribar Rajterič. »Takoj po preselitvi sta bili dve moji veliki želji vključitev v življenje kraja ter sodelovanje pri predstavah v letnem gledališču za Jurčičevo domačijo. Mogoče kot pomočnik pri pripravi scene, pri promociji ali pri pripravi malic za sodelujoče. Moje želje so se več kot izpolnile.«

Povest Jurij Kozjak je Jurčič napisal, ko je imel 20 let. FOTO: Patricija Belak  

Ob letošnjih obletnicah so v minulih mesecih članice in člani društva posneli zvočno knjigo. »V njej smo predstavili odlomke trinajstih njegovih del, ki smo jih doslej odigrali v našem letnem gledališču,« pojasnjuje predsednica društva Lidija Zajc. »Knjiga je poklon vsem generacijam ustvarjalcev v stotih letih, odkar so domači ljubiteljski ustvarjalci prvič uprizorili Desetega brata. Upamo pa tudi, da bomo vsaj malo pripomogli k ohranjanju pristne muljavske govorice, ki »z odhajanjem prebivalcev v svet oziroma z vsesplošno globalizacijo vse bolj izginja.« Knjiga bo uradno izšla 6. septembra, ko bodo pripravili slovesnost ob stoletnici gledališkega ustvarjanja na Muljavi.