V nadaljevanju preberite:

Je treba problematizirati današnjo vizualno hiperprodukcijo, obstaja pri ljudeh sploh še občutek in sposobnost za distinkcijo navidezno formalno dovršene fotografije in referenčnosti tiste, ki ima v sebi neko presežno vrednost? Še vedno je takšnih ljudi dovolj, pravi Ana Zibelnik. Pa tudi sicer ni toliko navezana na fotografski medij kot takšen, v ospredju je predvsem želja pripovedovati zgodbo, zato načrtuje določen proces pripovedovanja, fotografija pa pač predstavlja zanjo ustrezen narativ. Sicer pa so spektri fotografije po njenem mnenju zelo različni, vsak segment je drugačen; kar zadeva družbena omrežja, ki so danes najbolj popularni način plasiranja fotografij, pravzaprav ne gre toliko za ohranjanje in vizualno memoriranje trenutkov, temveč za organiziranje časa – tovrstni vizualni rezi nam pomagajo občutiti čas oziroma ga umestiti v nam doumljive razsežnosti.