Vsi smo od povsod

Akademska slikarka Marija Štih de Fernández de Córdoba že vse življenje uporablja izključno ime Ejti, ki se je je prijelo kmalu po rojstvu, in priimek Štih po očetu Bojanu, gledališkem kritiku, esejistu in uredniku. Po mami, vsestranski akademski likovni umetnici, lani preminuli Blejki Meliti Vovk, pa je prejela ustvarjalni dar.

Skoraj 40 let že živi v bolivijskem Santa Cruzu, kjer vodi galerijo, katere stavbo je v razstavni prostor spremenila iz opuščene policijske postaje ter tako stkala zgodbo o uspešnem združevanju umetnice in podjetnice. Verjame, da je pomembna vloga umetnika, da opozarja na družbene nepravilnosti in socialne stiske. Tako je zasnovala odmevne mednarodne projekte pa tudi vezi med obema domovinama, ko je leta 2005 skupaj upodobila predsednika Janeza Drnovška in Eva Moralesa ob njegovi inavguraciji, na sliko so opozorili tudi na naslovnici National Geographica, kasneje pa se je izpostavila z razstavo predsednikovih portretov, s katerimi je izrazila kritiko vladanja prvega staroselskega predsednika v Južni Ameriki.



Leta 2013 je papež Frančišek postal pozoren na njeno platno na temo zadnje večerje in lakote tretjega sveta, ki mu ga je poklonil bolivijski kardinal, nekaj mesecev prej je v svoji galeriji priredila razstavo Delovih fotoreporterjev. Izstopa z neposrednostjo in tudi z govorom na fanta.

Ponosen sem, da sem si vsakdanji kruh prislužil sam, za preživetje malal in tudi prodajal svoje skodelice, pepelnike, majice, blazine.

Na Bledu, kjer ste preživeli otroška leta, so v nekaterih okoljih ženske od nekdaj govorile, kot da bi bile moški. Mnogi menijo, da ta dialektični drobec nikakor ni primeren za omikano žensko.

Omikana ženska? Doma smo tako ali tako vsi govorili na fanta. Tudi ko smo se preselili v Ljubljano, kjer sem začel obiskovati 4. razred osnovne šole, sem tako izreko ohranil. In ker sem migrant, se mi zdi še posebno pomembno ohranjati to žal izgubljajočo se posebnost, ki jo ohranjajo le še starejše ženske. Nekateri celo mislijo, da sem zadrta feministka. Pred nekaj leti sem bil gost radia, pa se je ogorčeno oglasil poslušalec. A dandanes, ko želimo biti vsi enakopravni in ko je vse manj zadržkov proti transvestitom, homoseksualcem in se spolne meje brišejo, je govoriti na fanta zabavno.

Kaj pa, ko govorite v španščini?

Takrat govorim po žensko, razen z izjemo, ki se navezuje na mamino sestro, teto Dudi z Bleda. V španščini dajem vtis, kot da je moja teta moški, ob tem pa se moj mož vsakič nasmiha.

Kako to, da sebe imenujete migrantka, ko pa več kot pol življenja živite tam, kjer je tudi vaša zdajšnja družina, mož in otroka? Se kulturne razlike dveh domovin sploh lahko stopijo med seboj?

Vsa leta sem se vračal v Slovenijo, tu razstavljal, z otrokoma smo obiskovali mamo. Sem pravzaprav razdvojen. Vsi, ki smo šli od doma, smo si porezali korenine. Človek, četudi desetletja živi drugje, s seboj prenaša svojo globoko intimno domovino, ki se je ne da zradirati. V Boliviji živim tako dolgo, imajo me radi, in vendar je moja srž slovenska. Moja hči pa je šla študirat umetnost v London in tam tudi ostala. Tako da smo vsi od povsod. Kar se meja tiče, naj o globalizaciji govorijo, kar hočejo: menim, da je ta postala v ekonomskem, potrošniškem smislu uspešna. Po deželah tretjega sveta šivajo za velika podjetja in so brezmejno slabo plačani. Če pa hočeš v Severni Ameriki popiti dobro kavo, je to nemogoče. Razlike, ki se kažejo v malenkostih ali pa v velikih stvareh, kot so medosebni in socialni odnosi, so nepremostljive, a je že prav, da raznolikost obstaja.

Kakšno kavo torej pijete v Santa Cruzu?

Doma turško iz džezve pa espreso iz aluminijaste kafetiere. V Boliviji sicer gojijo izvrstno kavo, ta je tu doma. Mož pa je nekega dne sklenil, da bo za kuhanje espresa kupil kuhinjski aparat. Izbral je znamko Bosch, na njej pa je pisalo Made in Slovenia. Pomislite, kako osupli smo bili, ko smo to prebrali na embalaži.

FOTO: Antonio Davila

Za svojo umetniško prodornost pa se vendarle lahko zahvalite tudi globalizaciji.

Kot migrant svet drugače čutim, ljudje tu mi pravijo, da pokažem na stvari, ki jih oni sploh ne vidijo. Ne vem, ali je to zaradi očesa umetnika ali ker sem pač iz drugih koncev, toliko sem hodil po svetu in tega videl, da imam mogoče globljo percepcijo. Ko so me sprejeli na ljubljansko akademijo, je bila zame svetovna zmaga. Pridem domov in navdušeno povem, sprejet sem na akademijo, oče pa pravi, a zdaj boš pa slovenske holme risala. Češ, zdaj boš umetnik in moraš na svet gledati globlje, kot da samo delaš krasne pejsaže, ki bodo dekorirali tuje sobe. In jaz sem to vzel dobesedno, sploh ker mi je v ušesih odzvanjala beseda holm. Majhnost. Vseskozi se borim, da ne bi na ozko mislil. Oče in mama sta me učila, naj bo človek širok in odprt in posluša.

Znano je, s koliko prizadevanja in inovativnosti ste uveljavili svojo galerijo Manzana. Mnogi še vedno mislijo, da umetnik s poslovno žilico lahko ogrozi svojo umetniško svobodo.

Galerija je neprofitna ustanova, ne prejemam plače, ampak organiziram razstave in se trudim pridobivati denarna sredstva. Seveda poslovnost lahko ogrozi umetniško svobodo. A ta ideja, da moramo biti vsi Van Goghi revni, zapuščeni, da je to dobro za umetnika, to je romantična zastarela ideja. Kdo so danes najuspešnejši umetniki? Jeff Koons je milijonar, sprva poslovnež je nato postal umetnik, a tega mu nihče ne očita.

To, da imam od bolivijskega ministrstva za kulturo nagrado za najboljšega kulturnega menedžerja, je zame pomembno priznanje. In tega sem se moral sam naučiti. Ravnati moram diplomatsko, se dogovarjati s politiki, da lahko v glavni stavbi na glavnem trgu v stari prečudoviti hiši, katere lastnik je bolivijski parlament, postavim razstavo, ki jim mogoče ne bo pogodu. Nasmehniti se temu in onemu in ne nekoga poslati ne vem kam, če se mi ne zdi pravi.

Da se umetnost predstavi ljudem, je višja ideja, zato moram včasih delati proti svojim principom. Ponosen sem, da sem si vsakdanji kruh prislužil sam, za preživetje malal in tudi prodajal svoje skodelice, pepelnike, majice, blazine. Velikih platen, ki so najbolj kritična do družbe, ne morem prodati, a da jih ustvarim, prodam male stvari in jih s tem financiram.

Nekoč ste mimogrede omenili, da je kupec vaših slik tudi govedorejec. Kaj ste hoteli s tem povedati?

To je gospod, je zbiratelj slik, sicer pa prodaja čistokrvne bike na dražbah, ti so velikokrat dražji od slik na Sotheby's. Velikokrat naredim sliko tudi po naročilu. V veselje mi je, če lahko skrivne želje ljudi spremenim v podobe, ki jih potem spremljajo vse življenje. Včasih nisem mislil tako, gor smo zrasli v prepričanju, da mora umetnik ostati duhoven, ne delati po naročilu.

Bliža se sklop razstav vaše mame Melite Vovk, slikarke, grafičarke, scenografke. Se je vaš odnos kot hčerke in umetnice do njene umetnosti po njenem odhodu kaj spremenil?

Zapustila je na stotine risb in ilustracij, skic s potovanj, portretov pisateljev z blejskih srečanj PEN. Našel sem risbe o svojem odraščanju, o očetu, ki me spominja na album s fotografijami. Po malem je vedno dvomila, ali je res dovolj dobra umetnica. Ta dvom o lastnih sposobnostih sicer v sebi nosimo vsi umetniki. Nerada je razstavljala in se na koncu počutila, da njeno življenje kot umetnice ni bilo izpolnjeno.

Po njeni smrti sem se resno poglobil v njene arhive. Zavod za kulturo Bled, ki mu moram zaploskati, je predlagal tematske razstave na sedmih lokacijah na Bledu in tudi v Ljubljani, ki bodo na ogled dva meseca, in pripravili smo dve knjigi, ki bosta v paketu in ju je prelepo oblikovala Andreja Završnik. Prva govori o njenem delu in vsako področje pokriva strokovnjak, druga je mamina biografija, njeno zanimivo in nekonformistično življenje. Dnevnik je pisala vse življenje in zvezke sem predal Lidiji Pavlovčič, ki je bila zadnja, ki je mojo mamo intervjuvala za Delovo SP, in jo je tudi poznala. Pregrizla se je skozi zapise ter napisala biografijo, ki se bere kot roman.

Da le človek ima to srečo, da ga njegovo delo veseli, navsezadnje največ ur v življenju delamo, pa ne le za preživetje.

Zagotovo je bila vaša pomembna učiteljica?

Prva in najboljša. Vedno je govorila, da je bistvena risba. Če otrok prosi, da narišeš zajca, naj bo to zajec, ne pa kar nekaj. Bila mi je vzor kot garačka. Po drugi strani pa sem pri njej opazoval ta ženski faktor, da ženske moramo biti mame, se brigati za gospodinjstvo – za umetnika je hudo, da se ne more dovolj posvečati lastni umetniški svobodi. Mama je veliko delala za preživetje, za pravo umetniško delo pa ni vedno imela dovolj časa. V Latinski Ameriki je bilo meni lažje, vedno sem lahko našel pomoč pri gospodinjskih opravilih.

Kako pri 63 letih vzdržujete zdravje in veselje do življenja?

Ne hodim na telovadbo in ne jem biološke hrane. Stalno slikam, imam želje, recimo razstavljati v kostanjeviški cerkvi, v tem čudovitem magičnem ambientu. Da le človek ima to srečo, da ga njegovo delo veseli, navsezadnje največ ur v življenju delamo, pa ne le za preživetje. Kot je rekel Gabriel García Márquez, »zjutraj vstanem in sedem za pisalni stroj«.