V.S.S.D. je med letoma 1985 in 1995 gradil antološke »totalne ambiente« z nenavadnimi postopki in materiali, od tradicionalnih do ognja, celo pajčevine. Zdaj je četrtstoletno pajčevino s tega fenomena, kanoniziranega kot enega od najizvirnejših v sodobni slovenski umetnosti, obrisala Introspektiva v Moderni galeriji.

V njenem kolofonu izstopa naslednji podatek: pri pripravi sta bila prvič po razpadu dvojca angažirana oba talenta, ki sta delovala izza identitete V.S.S.D.: Alen Ožbolt in Janez Jordan.



Vstop na razstavo, ki jo je ob obeh nekdanjih članih umetniškega tandema pripravila kustosinja Martina Vovk, je dobrodošlo didaktičen. Prinaša dokumente o ključnih točkah v biografiji V.S.S.D. od prvega nastopa leta 1986 v ljubljanski galeriji Škuc do razpada po predstavitvi na Beneškem bienalu leta 1995 v okviru slovenskega paviljona, ki ga je tedaj še gostila cerkev Ateneo San Basso ob Markovem trgu.



Sledi kasnejša Ožboltova samostojna pot. Dvorana pusti vtis idealnega muzeja V.S.S.D., na razstavnih stenah so našla prostor tudi avtorska besedila, ki so bila del nastopov enega od najizvirnejših fenomenov tukajšnje umetnosti ob koncu minulega tisočletja.

Predzgodovina V.S.S.D. so bili ulični grafiti in plakati, ki sta jih Ožbolt in Jordan začela ustvarjati leta 1983, že prvi nastop v galeriji Škuc z naslovom Veš slikar svoj dolg (po tej parafrazi Župančičevega verza o poetih sta zatem prevzela ime v obliki kratic), s peskom, ognjem, razbitimi ogledali in še čim, pa velja za antološki sunek na domači vizualni sceni v času, ko je bil izraz postmodernizem veliko pogosteje v rabi kot danes.

O tej razstavi, dobesedno ognjenem krstu tandema, redno izpostavljajo novosti, ki so V.S.S.D. prinesle tako rekoč kultni status. Ni jih bilo malo: uveljavljanje principa prostorske slike ob zavračanju modernističnih konvencij o avtonomiji in likovnih mejah medijev, obujanje koncepta celostne umetnine ali anamorfoze, kršenje načela trajnosti, preplet različnih materialov, od tradicionalnih do, denimo, pajčevine ali ognja, ter ikonografije, ki se je izmikala razlagam, četudi je koncept nastopov V.S.S.D prinašal tudi tekste. Kajpak enigmatične, hermetične.


 

Prvorazredna »arheologija molka«

»Razstava Veš slikar svoj dolg – postavljena marca v galeriji Študentskega kulturnega centra (Škuc) v Ljubljani – zahteva besedo že z dejstvom, da je 'eks­centrični' likovni praksi, po vizual­nih projektih skupine Laibach in razstavah skupine Irwin (Back to the USA, Was ist Kunst, Rdeči revirji itn.), znova uspelo pritegniti številno in heterogeno občinstvo, predvsem pa narediti iz konvencionalno in marginalno pojmovane likovne umetnosti prvorazredni umetniški in medijski dogodek,« je v oceni razstave v Delu zapisala Marina Gržinić. Koncept V.S.S.D. je označila za svojevrstno »arheologijo molka«, za »govor« o zamolčanem sistemu umetnosti.

V.S.S.D. je v desetletju obstoja realiziral serijo nastopov. Še preden je zastopal Slovenijo v nacio­nalnem paviljonu na Beneškem bienalu, so ga leta 1993 povabili na Aperto, vrnitev v Beneško laguno dve leti zatem, na bienale v režiji Jeana Claira, pa na kronološkem seznamu skupnih del Ožbolta in Jordana tradicionalno predstavlja poslednji akt. Kratka, meteorska biografija umetnika V.S.S.D. se je izpela. Umrl je mlad in pristal v legendi, Ožbolt je njegovo zadnje dejanje posrečeno označil za Smrt v Benetkah.


 

Opredmeteni rez

V uvodni dvorani je blizu številke 95, letnice te smrti, črna komora s prav tako črno notranjostjo, ki je rekonstrukcija izvorne z ene od razstav iz časa V.S.S.D. Interpretirali so jo kot tandemovo negacijo vizualne zasičenosti sveta. Tokrat jo lahko doživiš tudi kot mejnik ob izteku desetletja V.S.S.D., ko je Jordan zapustil polje vizualne umet­nosti. Kasneje je bil soustanovitelj društva za umetnost življenja Odisea in sodelavec Magičnega ­gledališča Serpentes.

V ta opredmeteni rez lahko vstopiš, črno komoro doživiš kot utelešenje naslova razstave Introspektiva, kot trenutek postanka. Notranjost je črna, da bolj ne bi mogla biti, izstop iz izostanka vizualnih dražljajev nakazuje drobcena svetla točka. Komori sledijo Ožboltove samostojne razstave, ki jih je v prvem obdobju po razhodu z Jordanom zaznamovala travma prekinitve, zanikanja ali distanciranja od dela in dediščine V.S.S.D., zatem pa je prevladala »delujoča zgodovina«.

Ožboltov kasnejši opus sega od svojevrstnih vizualizacij velikih dram do izčiščenega minimalizma, intimnih projektov in neskončnega spekt­ra raznih »drobnarij«. Je mojster ohranjanja primarnega naboja v vizualni umetnosti, naj počne karkoli. Eksperimentira z nemogočimi materiali, ustvarja monumentalne projekte ali zlaga drobnarije iz snežnobelega papirja, ali pa vizualizira slikarske viharje v klasičnih dveh dimenzijah platna. Si predstavljamo, da s čopičem v rokah.


 

Razstavna drama v treh dejanjih

Razstava, ki je zahtevala več let priprav in tritedenski maraton postav­ljanja pred odprtjem, na katerem je prvič po koncu zgodbe V.S.S.D. sodeloval tudi Jordan, je tridelna. Uvodni dokumentarni dvorani sledita dve z deli V.S.S.D. V prvi od teh, svetli, beli, je dostopna instalacija iz značilno modrega finega peska, rekonstrukcija izvornega Peska v oči iz leta 1991, tokrat v kombinaciji z nekaj starejšimi grafikami iz serije Padec angela svetlobe iz let 1988/1989.

Naslednja, osrednja dvorana, je njeno nasprotje. Prebarvana v črno ponuja poglavitno dramo na razstavi, znova značilne forme in svojevrstno sakralno vzdušje s svečami in temu ustrezno Glasbo za gledalca s podpisom Maria Marolta. Obe dvorani zapolnjuje kdaj privlačna, kdaj travmatična fantastika V.S.S.D., ob ogledu je treba upoštevati napotek organizatorjev razstave, da ne gre toliko za kronološko ali tematsko predstavitev posameznih dosežkov tandema kot za dvorani, ki prinašata novi kompoziciji, prostorski sliki iz ohranjenih ali znova poustvarjenih del V.S.S.D.

Talent, ki ohranja neposreden naboj vizualnega

Zaključni dvorani kažeta Ožboltovo dosedanjo samostojno pot, presek projektov, kot so serija Mesečnik, Sejalec iz neštetih tolarjev ali Življenje oblik iz zadnjih deset­letij, na tej poti pa, denimo, znova naletiš na njegove blazine. Po ­tak­šnih smo v preteklosti (nadstropje nižje) že hodili, rekonstruirana je tudi njegova bela instalacija (Po)noči, intimni nočni ambient z odejami z všitimi anatomijami človeških teles, ki deluje kot antipod črni komori z začetka razstave.

Prisotna so tudi druga Ožboltova bela, minimalistična, tudi tista, ki jih je namenil slepim, po drugi strani pa tudi njegovi kiparski izdelki manjših in malih dimenzij, v katerih kombinira različne materiale in barve, tudi kaj tako banalnega, kot je stiropor. Ustvarja svojevrstne vizualne drame, ekspresivne objekte z zgoščenimi vizualnimi učinki ali monokromne organske oblike.

Ožbolt se na razstavi, kombinaciji težko pričakovane vrnitve h kultni epopeji V.S.S.D. in pregledu tega, kar je v zadnjih desetletjih prešlo skozi njegovo delavnico (pravi ji rudnik), znova kaže kot talent, ki ohranja neposreden naboj vizualnega, nekakšno neoprijemljivo magijo, ki se ji še lahko čudiš. Razstava je eden od vrhuncev programa MG, katalog bo izšel naknadno.